Že od kar pomnim, tako jaz kot moj brat veva, da sem posvojena. Nikoli pa nisem dobila odgovora na vprašanje od kod? Dokler se pri 18 letih nisem s pomočjo prijatelja opogumila, da bi izvedela resnico o sebi. Še danes se spomnim kako mi je bilo težko nekaj delati za hrbtom svojih staršev in jim ne povedati….živčna sem bila, tresla sem se…da to ni bilo vse, sem ob telefonskem klicu na drugi strani dobila sogovornika, ki je vodil mojo posvojitev….KATASTROFA…še dodatni pritisk izdajstva…po mučni izkušnji, premagovanja strahov sem le odšla na CSD CELJE, kjer sem se prvič seznanila s svojo posvojitvijo.
Izvedela sem, da nisem rojena v Celju, kljub temu, da sem to mislila celo življenje in izvedela sem, da sta me starša odšla iskati v Skopje! Se pravi VEDELA STA! Po 10 letih prvega šoka sem se pridružila Društvu Deteljici, Programu priprave, z namenom opravljanja študijske prakse. Tu nisem doživela ŠOKA kot pri 18ih letih temveč UVIDE IN SPOZNANJA, zakaj je moja družina funkcionirala na način, ki ga nisem razumela.
»NEZDRAVLJENA NEPLODNOST«
Nikoli se ne bi zavedala prenesenega vzorca neplodnosti moje mame, če ne bi bila del skupine na Deteljica. Imela sem vse znake:
– želim si imeti otroka čim prej,
– s kom imam otroka ni pomembno samo, da ga imam,
– strah me je bilo, da ne bom mogla zanosit
– otrok je vedno na 1. mestu pred partnerjem
….kot bi krpala raztrganino strahu, ki ga prinesejo posledice neplodnosti ….
V takem stanju sem prišla do lastne družine. Lahko si mislite kako se imamo super, ko ob otroku in možu, ki ni imel pojma v kakšnih okoliščinah sem odraščala in kaj pomeni nezdravljena neplodnost matere, odkrivam svoje vzorce in doživljam uvide in spoznanja sploh kdo sem, s kom sem poročena, kaj si želim….Iz dneva v dan postajam tako odgovornejša oseba, partnerka in starš, vendar …. Vendar posvojitev je pustila sledi, ki jih ne privoščim nikomur!
Kot posvojenka, žena in mati ČEDALJE BOLJ razumem, zakaj morajo biti straši pripravljeni na posvojitev otroka. »Pripravljenost« zajema v sebi pripravljenost do odprtega iskrenega pogovora o tem, od kod prihajam, kdo sem, pa tudi podporo posvojiteljev pri raziskovanju mojih izvornih korenin.
Posvojen otrok, tudi jaz sem ko in jo se vedno- nosim zgodbo na katero morata biti nadomestna starša pripravljena! Zal moja nista bila!
»STISKA POSVOJENEGA OTROKA«.
Sem več zgodb v eni:
• …sem otrok, novorojenček, ki v sebi nosi zgodbo zavrnitve, izgubo biološke
družine… v kateri rabim mamo da mi razlozi mastalo sitiacijo
• sem veselje, sreča za mojo posvojiteljsko druzino, predvsem mamo …..
• sem prihod brez uvoda v novo družino, kar vzeli so me, me objeli, bili veseli… A jaz?
Kaj delam tukaj? Kaj želite od mene?… Ne morem se veseliti z vami, če ne vem kdo ste, kaj želite od mene? Bila sem kot poleno, ki so me vzeli, niso se spraševali od kod prihajaš, samo bila sem namenjena da zakurim ogenj in da grejem….To je vse kar se je od men pričakovalo…. Ja, da sem preživela in izpolnila pričakovanja, sem se odcepila od svojih čustev… ne kažem jih. Strah me je, da ne bom sprejeta… puščam prostor čustvom drugih…Skript, ki se mi je zapisal je bil: Pomembna so le čustva drugih, tvoja niso!!!
Kaj sem rabila kot otrok in potrebujem še vedno – pogovor o tem KDO SEM, OD KOD
PRIHAJAM, KAKO SE JE MOJA ŽIVLJENKSA ZGODBA ZAČELA!
A žal to odkrivam sama in spet sem sama kot sem bila na začetku…. imam starša, ki me spoštujeta, imata neizmerno rada, to čutim, a, ali me poznata?, sta pripravljena sprejeti obe Viti? – tisto rojeno v Skopju … in tisto živečo v Celju. Jaz si to neznansko želim – srečati obe in v sebi obe objeti in z njima ponosno sprejeti usodo obeh družin! In kje sem …. tu, v skupini Deteljice, kjer imam upanje, da bom z njihovo pomočjo to zmogla narediti.