Program dela

Datumi aktivnosti v programu za leto 2017/18

 

 

SKUPINA OSNOVNI PROGRAM IN VETERANI

 

Meseci

 

Sestanki, skupna srečanja z veterani Pohodi in ostala srečanja
September 2017 01. 10. 2017 –  pohod
25. 09. 2017
Oktober 2017 09. 10. 2017 22. 10. 2017 – pohod

 

23. 10. 2017
November 2017 06. 11. 2017 *12. 11. 2017 – pohod

 

20. 11. 2017 + veterani
prednovoletno srečanje – SO, 25. 11. 2017  ali  SO, 02. 12. 2017
December 2017 04. 12. 2017 *10. 12. 2017 – pohod
18. 12. 2017+ veterani
Januar 2017 08. 01. 2018 14. 01. 2018 – pohod
22. 01. 2018
Februar 2018 05. 02. 2018 11. 02. 2018 – pohod
19. 02. 2018 + veterani
Marec 2018 05. 03. 2018 11. 03. 2018 – pohod
19. 03. 2018
April 2018 09. 04. 2018 15. 04. 2018 – pohod
23. 04. 2018
Maj 2018

 

07. 05. 2018 13. 05. 2018 – pohod
21. 05. 2018 + veterani
Junij 2018 04. 06. 2018 10. 06. 2018 – pohod
18. 06. 2018
Julij 2018

 

ni rednih sestankov 5. – 7. avgust 2018

Poletni tabor

Avgust 2018

 

ni rednih sestankov
September 2018 10. 09. 2018 30. 09. 2018 – pohod
24. 09. 2018

*realizacijo pohoda dogovorimo sproti glede na termin prednovoletnega srečanje

Ljubljana, 21. 08. 2017

 

Objavljeno v Program priprave na nadomestno starševstvo | Komentiraj

Novice

Datumi sestankov in vseh spremljajočih dogodkov v programskem letu 2017/2018

Na zgornji povezavi lahko najdete vse datume sestankov osnovnega programa in veteranov s pohodi in vsemi spremljajočimi dogodki v programskem letu 2017/2018.


Poletni tabor Deteljice – Prekmurje 2017

Še en poletni tabor je za nami. Tokrat smo se podali na severovzhodni rob Slovenije, v Prekmurje.  Tabor je potekal od nedelje, 6.8. do torka, 8.8.2017. Nastanjeni smo bili Dijaškem domu Murska Sobota. Kot vedno, je bilo tudi tokrat na sporedu nekaj zanimivih izletov in pohodov. Prvi dan smo obiskali čudovit razgledni stolp Vinarium nad Lendavo. V ponedeljek smo se podali na pohod v bližini tromeje, osvojili najvišji vrh Goričkega – Sotinski breg 418 m.n.m.. ter Serdiški breg, kjer smo se okrepčali s odličnim bogračem. V torek smo imeli v planu čolnarjenje po reki Muri, pa je bilo zaradi obilnega deževja v sosednji Avstriji le to odpovedano. Pa smo se zapeljali v Grad in obiskali doživljajski park Vulkanijo, kjer smo se veliko naučili o našem podzemlju.

Kot običajno smo se veliko družili, “športali”, pogovarjali, utrjevali naše prijateljske vezi ter ob tematskih večerih izmenjali marsikatero predragoceno izkušnjo.

Za organizacijo sta bila zadolžena Tadeja in Borut, ki sta se izkazala več kot odlična gostitelja.

V sklopu tabora smo izvedli občni zbor našega društva, saj je to ena od redkih priložnosti, kjer se nas zbere veliko število članov.

 


Prednovoletno srečanje, 3.12.2016

Kot že vrsto let doslej smo se člani društva Deteljica v precejšnji zasedbi udeležili prednovoletnega srečanja, ki je bilo 3.12.2016 na turistični kmetiji Kisovec na Zaplani. Vzgojiteljice vrtca UKC LJ so za vse nas pripravile igrico Zrcalce, naše najmlajše pa so živali iz igrice na koncu predstave tudi obdarovale. Hrana je bila odlična, plesa željni pa so lahko tudi zaplesali.


Občni zbor društva Deteljica, 21.11.2016

V ponedeljek, 21.11.2016 smo na začetku rednega srečanja izvedli redni občni zbor društva Deteljica. Na srečanju, ki je sledilo, pa je svojo zgodbo predstavila starejša posvojenka.


Poletni tabor Vojsko 2016

Letošnji poletni tabor je potekal od nedelje, 7.8. do torka, 9.8.2016. Nastanjeni smo bili v CŠOD Vojsko. Verjetno nas je bilo kar nekaj takih, ki smo bili prvič na Vojskem, na planoti nad Idrijo, gotovo enem od biserov Slovenije. Ob prijetnem druženju in kramljanju smo opravili dva lepa pohoda. Pogovorni večeri nas vsakokrat povežejo. Zadnji dan smo obiskali idrijski rudnik, okusili idrijske žlikrofe ter si ogledali Divje jezero.

Zahvala vsem udeležencem in vsem, ki ste poskrbeli, da je tabor lepo uspel, še posebej pa Matjažu Gnezdi, ki je imel s pripravo in organizacijo največ dela in skrbi.


Prednovoletno srečanje članov društva Deteljica, 28.11.2015

V soboto, 28.11.2015, smo imeli v Gostilni pri Japu na Dolenjskem prednovoletno srečanje naših članov. Za prijetno glasbo in ples je poskrbel ansambel Domačini. Otroci so nam popestrili večer z nastopi. V večini so bile to glasbene točke. Ker so se zelo dobro odrezali in ker so bili v preteklem letu dokaj pridni, pa jih je obiskal še sveti Miklavž in jim prinesel darila.


37. tradicionalno srečanje posvojiteljskih družin v Preddvoru

V nedeljo, 4.10.2015, je bilo v Preddvoru 37. srečanje posvojiteljskih družin. Srečanja potekajo že od leta 1977, od leta 1994 dalje v organizaciji društva Deteljica. Udeležba ni bila rekordna, smo se pa tisti, ki smo se udeležili srečanja, imeli lepo in se skupaj z otroki zabavali na delavnicah. Delavnice za otroke so tudi letos vodile vzgojiteljice iz vrtca Klinični center. Kot ponavadi smo ob bok srečanju izvedli tudi občni zbor društva Deteljica. Pogledali smo delovanje in poslovanje društva v zadnjem letu ter izvedli volitve, na katerih je bilo potrjeno dosedanje vodstvo.


Poletni tabor – Tolmin 2015


Kar lepo število članov se je udeležilo poletnega tabora, ki bo potekal od nedelje, 2.8. do torka, 4.8.2015 v dolini reke Soče. Nastanjeni smo bili v CŠOD Soča v Tolminu. Izvedli smo nekaj zanimivih izletov in pohodov. Ker je v dolini reke Soče potekala ena največjih front prve svetovne vojne, smo že prvi dan obiskali muzej na prostem na Kolovratu in grobnico italijanskih vojakov v Kobaridu. Naslednji dan smo se podali na planino Razor, nekateri pa so pot podaljšali še z osvojitvijo vrha Vogel. Zadnji dan pa smo obiskali še Tolminska korita in druženje končali s kosilom ob reki Soči, v kateri smo se nekateri še nekoliko ohladili.

Večerna druženja nam bodo vsem ostala v lepem spominu zaradi izpovedi in prepevanja v družbi z otroki.


Oddaja Obzorja duha na RTV SLO1, 12. aprila 2015

V oddaji Obzorja duha, ki je bila predvajana na RTV SLO1, 12. 4. 2015, in je bil del oddaje namenjen temi Pravice otrok, sta nastopili tudi Kaja in Ana. Zelo lepo sta predstavili svoje poglede ter opozorili na pomembnost priprave posvojiteljskih staršev na posvojitev. Več si lahko ogledate v oddaji od osme minute delje.


Pohod na Kofce, 8.3.2015

V prebujajoči se pomladi smo se v lepem sončnem vremenu v majhni skupini podali na Kofce v Karavankah.


Predstavitev knjige PEGE NA SONCU

 
V ponedeljek, 2.2.2015, smo bili priča predstavitvi knjige PEGE NA SONCU. Predstavitev je bila v prostorih društva Deteljica, samemu dogodku pa je prisustvovalo štirideset članov in gostov. Po kratkem uvodnem nagovoru, ki ga je pripravila mag. Sandra Bregar, se je najprej kar sam predstavil avtor knjige mag. Ivan Sivec ter nam povedal marsikaj zanimivega o njegovem bogatem pisanem opusu. Sledil je osrednji dogodek, to je predstavitev knjige, kjer sta avtorjevim besedam z branjem dveh odlomkov sledila še literarna junaka Sara in Žan. Knjigo – zgodbo je s socialnega vidika osvetlila še avtorica spremne besede dr. Viktorija Bevc. Ker pa smo bili tik pred slovenskim kulturnim praznikom, nam je velik poznavalec in preučevalec, avtor prej omenjene knjige povedal njegov, bolj svetel pogled na dr. Franceta Prešerna. Naše druženje smo zaključili s slastnim pecivom.

 


Prednovoletno srečanje članov društva Deteljica, 29.11.2014

Tokrat smo naše prednovoletno srečanje obeležili v Gostilni pri Japu na Dolenjskem. Pester zabavni program so lepo pripravili Branka, Kaja, Tadej in Klemen. Vsem ena velika zahvala. Plesna učiteljica je dobro pripravila plesni točki skupaj z otroci. Zelo zanimivi pa so bili nastopi otrok, še posebej tistih pri katerih so sodelovali tudi starši.

 


Pohod na Gospodično na Gorjancih

Na megleno jesensko nedeljo, 26.10.2014 smo se podali na Gospodično na Gorjancih. V koči na vrhu smo se odlično okrepčali. Le pot navzdol naokoli po cesti je bila nekoliko dolga. Pa vendar smo skupaj preživeli prijetno nedeljo.


36. tradicionalno srečanje posvojiteljskih družin v Preddvoru

V nedeljo, 28.9.2014, je bilo v Preddvoru srečanje posvojiteljskih družin. Kljub nekoliko manjši udeležbi je srečanje minilo v prijetnem druženju. Kot že vrsto let, so nam z igralnimi rekviziti, igrico ter delavnicami za otroke priskočile na pomoč vzgojiteljice vrtca, ki svoje poslanstvo opravlja na UKC Ljubljana. Ob srečanju smo izpeljali tudi občni zbor društva.

 

 


POLETNI TABOR FARA 2014

Zelo sveži so še spomini na minuli poletni tabor društva Deteljica, ki smo ga preživeli v dolini reke Kolpe. Tabor je potekal od nedelje, 3.8. do torka, 5.8.2014, nastanjeni pa smo bili v CŠOD Fara pri Kostelu. Letošnje poletje je precej pod vplivom deževnega vremena in tudi nad našim taborom je stalno visela senca slabega vremena. Lahko bi rekli, da smo imeli srečo, saj se nam ob naših dogodkih na prostem dež ni približal. Prvi dan, ko smo imeli predviden pohod do gradu Kostel, smo se ustrašili nevihte in smo se na pol poti obrnili. Drugi dan smo zadovoljni in morda nekoliko utrujeni izvedli pohod po Kostelski grajski poti. Vmes smo se še okrepčali na turistični kmetiji Padovac.

 

 

Oba večera sta minila ob prijetnem druženju in izpovedih na teme, ki so pereče v Deteljici. Otroci so se zabavali pod varstvom Lare in Lucije ter starejših posvojencev. Na koncu smo še skupaj zapeli in tukaj brez “Lubenice” seveda ni šlo. Slaba vremenska napoved za torek, ko je bil na sporedu rafting, je še nekoliko oklestila seznam udeležencev. Pa smo imeli tudi tokrat srečo in vreme nas je prav obdarilo. Res, da je bila Kolpa hladna in ni bila primerna za kopanje, vendar za rafting prav odlična. Ko smo končali spust po reki Kolpi, se je odlično prileglo še kosilo na domačiji Skender. S tem smo zaokrožili naš poletni tabor. Dež je počakal, da smo se odpeljali, ko pa smo bili v avtih, nam je bilo že čisto vseeno zanj.

Zahvala varuškama Lari in Luciji, glasbenima animatorjema Borutu in Damijanu ter vsem, ki ste z veselim razpoloženjem polepšali naš tabor.

Na svidenje ob začetku programa 8. septembra ali pa konec septembra na srečanju posvojiteljskih družin v Preddvoru, Lojze Pavlinič


Novoletno srečanje, 23.11.2013

Že tretje leto zapored smo prednovoletno srečanje društva Deteljica preživeli pod Roglo v gostišču Smogavc. Program je bil pester in zanimiv.

Otroke je obiskal gospod Rudi in jim predstavil nekaj zanimivih živali, vsem nam pa je želel dati vsaj nekaj občutka do živali.

 


Velika zahvala Klemenu za celotno organizacijo, pripravo programa, povezovanje in Albini za grafično oblikovanje.

 


Pohod do Blejske koče na Lipanci

V nedeljo, 27.10.2013, smo se manjšem številu zbrali na Pokljuki, na rednem pohodu programa in se v prelepem jesenskem, skorajda poletnem vremenu podali na pohod do Blejske koče na Lipanci.


35. TRADICIONALNO SREČANJE POSVOJITELJSKIH DRUŽIN V PREDDVORU

V nedeljo, 29.9.2013, smo pod pokroviteljstvom našega društva izpeljali 35. tradicionalno srečanje posvojiteljskih družin v Preddvoru. Kljub deževnemu vremenu je bila udeležba kar lepa, saj se nas je zbralo okoli 15 družin. Da pa nas deževno vreme ni oviralo, je poskrbel naš gostitelj srečanja Hotel Bor, ki nam je odstopil del grajskih prostorov. V eni dvorani so otroci in starši uživali v delavnicah in igrah, ki so jih, tako kot že vrsto let, pripravile vzgojiteljice vrtca ljubljanskega kliničnega centra in smo jim za njihov trud zelo hvaležni. V hodniku je bil prostor za pogovore, saj se med enim in drugim srečanjem nabere veliko tem za pogovor. V času srečanja pa smo v drugi dvorani izpeljali občni zbor društva Deteljica. Večina se nas je zbrala še na skupnem kosilu in smo tudi ta čas izkoristili za prijetno druženje.


POLETNI TABOR V PLANICI 2013

Od nedelje, 4.8. do torka, 6.8.2013 je potekal letošnji poletni tabor članov Deteljice v Planici. Zbrali smo se v precejšnjem številu in v treh dneh uživali v pohodih do Zelencev, obiska Belopeških jezer od koder smo s podali pod Ponco do koče Luigi Zacchi in ogleda planinskega muzeja v Mojstrani ter pohoda do slapa Peričnik. Lahko se strinjamo, da smo se imeli prav prijetno in da so naši otroci zelo uživali ter navezali dragocene stike. Gotovo ne bodo pozabili prvega dne, ko so se jim na pohodu predstavile tri dobre vile in jim dale napotke kako najti Kekca, ki so ga na koncu tudi našli.

Zahvala asistentkam Sandri, Kaji in Lari, da so se ob večerih posvetile našim otrokom ter nam tako omogočile sproščene večerne pogovore. Še prav posebej pa se moramo zahvaliti Erni in Damijanu za pomoč pri organizaciji ali bolje za vodenje in izpeljavo samega poletnega tabora. Se že veselimo naslednjega tabora.


RTV SLO, 8. april 2013

Oddaja Tednik: Prispevek o posvojenem otroku, ki ga išče gospa, ki je v porodnišnici, po odhodu roditeljice, skrbela zanj. Sedaj bi ga rada srečala! (Prispevek se nahaja od 34’45” in 40’50”)
Voditelj: Janko Šopar


RTV SLO, 29. marec 2013

Oddaja Slovenci Evropejci: O mednarodnih posvojitvah
Voditeljica: Mojca Mavec
Svoj pogled glede mednarodnih posvojitev je predstavila tudi mag. Viktorija Bevc


Tednik Družina, 10. februar 2013

Članek: Skupaj za nasmeh življenja
Intervju z mag. Viktorijo Bevc, strokovno voditeljico programa priprave na nadomestno starševstvo

Novinarka Jana Podjavoršek

»Hvaležna sem za vse, kar sem naredila in ni mi žal niti ene minute,« se s hvaležnostjo ob 20-letnici programa priprave na nadomestno starševstvo ozira na prehojeno pot mag. Viktorija Bevc, strokovna voditeljica in gonilna sila programa. »Kolikor sem dala, sem tudi dobila. S podporo svoje družine sem zmogla tudi takrat, ko je bilo težko.« Sogovornica se veseli z vsakim otrokom, ki ga sprejmejo dobro pripravljeni pari, »ostaja pa grenak priokus, da pri nas ni omogočena vsem otrokom posvojitev z dobro usposobljenimi, pripravljenimi nadomestnimi starši, ki so poučeni med drugim tudi o posebnih potrebah posvojenega otroka.« (več…)


 

 

Avdio posnetek koncerta (Radio Ognjišče) – 2012 10 31 Deteljica koncrt ob 20 letnici

Ob 20 letnici programa na nadomestno starševstvo smo 29. septembra 2012, v zavodu Sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano izpeljali slavnostni koncert. Zahvaljujemo se vsem sponzorjem in donatorjem, ki so nas velikodušno podprli, da smo lahko izpeljali koncert.

Pecivo, vino in ostale dobrote ob pogostitvi so darovali člani in simpatizerji društva Deteljica. Zahvaljujemo se tudi za vse prostovoljne prispevke.

Objavljeno v Nekategorizirano | Komentiraj

Arhiv pomembnejših dogodkov

Obisk psihoterapevta Bogdana Žorža

V ponedeljek, 20.5.2013 pa je bil naš gost psiholog in psihoterapevt Bogdan Žorž, ki že vrst let v svetovalnici vodi terapevtsko pomoč otrokom in mladostnikom.

Teme, o katerih nam je predaval pa so bile: vzgoja otrok in vzgojni prijemi, ljubezen kot čustvo in vrednota v odnosu do otroka, postavljanje meja, razvajenost in posebnosti posvojiteljske vloge nadomestne mame in očeta.


V torek, 16.4.2013 nas je obiskal klinični psiholog dr. Andrej Perko, ki vodi terapevtske skupine ljudi z različnimi problemi in stiskami in si želijo svoje življenje urediti.

Teme, ki se jih je dotaknil na našem predavanju pa so bile: razvojne faze otroka splošno in v povezavi s posvojitvijo, posledice, ki jih na otrocih pusti sirotišnica oz. druge patologije v lastnih in drugih družinah, vloga očeta in mame pri vzgoji otroka.


Novoletno srečanje 2012

Ker nam je bilo prizorišče preteklega novoletnega srečanja všeč, smo tudi tokrano izpeljali v gostišču Smogavc v Gorenju pri Zrečah. Srečanje je bilo v soboto, 1.12.2012. V zadovoljstvo malih in velikih je minilo v prijetnem vzdušju in pestrem programu, za kar gre velika zahvala organizatorju Klemenu Kindlhoferhju.

Otroci in tudi odrasli smo uživali tudi  v predstavi čarovnika Jolecoleta.

 


Poletni tabor, Planica 2012

Od 5.8. do 7.8.2012, se je 17 posvoljiteljskih družin in parov udeležilo poletnega tabora v Planici.

Ob prijetnem druženju in pohodih v Tamar, na Tromejo in Slemenove špice smo skupaj preživeli tri čudovite dni.


Novoletno srečanje 2011

Nad jesensko meglo, pri Smogavcu v Gorenju nad Zrečami smo se v soboto, 26.11.2011,  zabavali na našem tradicionalnem prednovoletnem srečanju. Zbralo se nas je skoraj pol stonije. V programu, ki sta ga vodila in povezovala Dr. Klemen in Dr. Damijan pa so nastopile vzgojiteljice z UKC Ljubljana z otroško predstavo Dobri snežak ter naši otroci, v večini z glasbenimi točkami. Zaplesali in rajali  smo ob zvokih ansambla Peti As. Proti koncu večera smo vsi skupaj preverili še naše pevske sposobnosti in zapeli dve, tri po domače. Večina nas je preizkusila tudi nastanitvene zmogljiosti gostišča Smogavc in naše potepanje nadaljevali v nedeljo, v čudovitem jesenskem vremenu, s sprehodom po Rogli, ali pa pohodom do Lovreških jezer.

… ko so se trudne oči razigranih otrok že zaprle, smo zapeli še dve, tri po domače…

V nedeljo, 25. 9. 2011 je bilo v čudovitem jesenskem, skorajda poletnem vremenu, v Preddvoru tradicionalno srečanje posvojiteljskih družin. Srečanja se je udeležlo preko 20 družin in otroci so uživali  delavnicah, ki so jih že tudi tradicionalno pripravile vzgojiteljice iz vrtca UKC Ljublana. Hvala Hotelu Bor, ki nam velikodušno odstopi svoje prostore, vzgojiteljicam in vsem, ki ste prišli ter polepšali dan.

Od nedelje, 7.8. do torka, 9. 8. 2011 smo ob zadovoljstvu vseh udeležencev izpeljali poletni tabor Deteljice na Zreškem Pohorju.

V sredo, 19.01.2011 smo v okviru programa gostili dr. Andreja Perka. Predavanje je bilo iz razvojne psihologije s povdarkom na vlogah v družini in posledicah neugodnih razmer na otrokov razvoj.

4.12.2010 smo v turistični kmetiji Fajdiga v Temenici imeli prednovoletno srečanje članov društva Deteljica.

4.10.2010 smo imeli razširjeno srečanje z veterani in povabili nekaj starejših posvojencev, da nam posvojiteljem in bodočim posvojiteljem povedo svoje izkušnje ter nam dajo kakšen nasvet na kaj moramo biti pozorni.

Objavljeno v Program priprave na nadomestno starševstvo | Komentiraj

Knjiga Posvojitev otrok

Viktorije Bevc

govori o pogumu in bolečini žensk, ki so oddale otroka v posvojitev.

“… Bil si v mojem naročju. Droben, nežen, črn. Kako lepo dišiš. Res si najlepši deček na svetu. Nič zguban, kakor drugi dojenčki. In s kakšnim zaupanjem se oklepaš mojega prsta. Kako si majhen in kako si moj. Rada te imam, res te imam rada! Skupaj sva bila eno uro. Eno celo uro si bil moj. Privijala sem te k sebi in nisem se te mogla nagledati. Takrat sem se odločila…”

“…Tudi jaz sem pred poroko čisto drugače razmišljala o posvojitvi kot tiste dni, ko so nama ponudili otroka. Nikoli nisem mislila, da bova z možem ob tem preživljala tolikšno notranjo stisko. Danes vem, da je usoda deklico namenila nama, rodili pa ste jo Vi. Čutim globoko hvaležnost za to in predvsem spoštovanje, da ji niste že pred rojstvom zaprli vrata v življenje. To bi bila za vas lažja pot in mnoge ženske v stiski rajši krenejo po njej. Vem, da ste morali zbrati veliko poguma. Zagotavljam vam, da je deklica v varnih in ljubečih rokah in vem, da vam bo nekega dne tudi sama hvaležna za življenje…”

Oba odlomka sta iz knjige avtorice Viktorije Bevc, Posvojitev otrok. Prvi odlomek je iz Svetlanine osebne izpovedi o času njene stiske in iluzij, ki jih je doživljala ob svoji nosečnosti in porodu, pa tudi potem, ko so dnevi oddaljevali trenutek slovesa od otroka, ki ga je dala v posvojitev. Drugi odlomek je iz “Pisma roditeljici mojega posvojenega otroka”, ki ga je roditeljici svojega posvojenega otroka napisala članica skupine v projektu preventivne pomoči otrokom.

Knjigo Posvojitev otrok lahko naročite na društvu Deteljica tudi po E-pošti:  drustvo.deteljica@gmail.com .

Cena knjige je 20 Eurov + stroški pošiljanja. Plačilo je ob povzetju.

Objavljeno v Program priprave na nadomestno starševstvo | Komentiraj

Arhiv prispevkov

Nagovor predsednice ob tradicionalnem srečanju v Preddvoru in občnem zboru društva

Spoštovani člani Društva Deteljica,

Posvojitev je ukrep družbenega varstva, ki je v prvi vrsti usmerjen v korist otroka, upošteva pa tudi potrebe drugih udeležencev v postopku posvojitve, to je posvojiteljev in tudi otrokovih bioloških staršev. Zaradi velikega nesorazmerja med številom posvojenih otrok in številom parov, ki želijo posvojiti otroka, so posvojitve v Sloveniji v zadnjem času, tudi po zaslugi našega društva, deležne precejšnje medijske odmevnosti, ki pa prevečkrat izzvenijo predvsem kot senzacija, zaradi želje novinarjev po šokantnem prispevku. Tako je pozornost javnosti namenjena predvsem stiskam velikega števila bodočih posvojiteljev, ko dolga leta zaman hrepenijo po otroku, v senci te stiske pa ostaja temeljno vprašanje posvojitve: kako doseči, da bo posvojitev res najboljša možna rešitev za otroka, rešitev, ki bo dobra ali vsaj sprejemljiva tudi za druge prizadete v tem procesu – za roditelje in posvojitelje, večkrat tudi za rejnike. Tako udeleženci programov v društvu Deteljica ugotavljamo, da se na področju posvojitev danes ukvarja predvsem s problemom, kje dobiti otroke za posvojitev, zelo malo pa s problemom uvajanja sodobnih konceptov in metod v postopkih posvojitev. Prevečkrat so prezrte dejanske potrebe otrok, za katere je potreben ukrep družbenega varstva. Enako velja za potrebe roditeljev, posvojiteljev in rejnikov. Sprememba zakonodaje, organiziranost in strokovni standardi na področju posvojitev bi morali podpreti bolj odprte modele posvojitve, ki zagotavljajo večjo transparentnost posvojiteljske realnosti. Ko se posvojitelji z otroki vsako leto zbiramo na tradicionalnem srečanju, s svojo udeležbo kažemo visoko stopnjo zrelosti in razumevanja posvojiteljske stvarnosti. Ne zatiskamo si oči pred resničnostjo življenja posvojiteljske družine, se ne bojimo o tem govoriti. Ne spodbujamo skrivanja pred javnostjo, ne potvarjamo in ne olepšujemo, ne preziramo in ne zavračamo posvojiteljske stvarnosti. S tradicionalnim srečevanjem, ki je samo delček v delu našega društva želimo pokazati laični in strokovni javnosti, da je naše delo in življenje usmerjeno v iskanje dobrih razpletov

Eva Tomšič Porenta                                                                                               oktober  2006 Predsednica društva

 

Objavljeno v Društvo Deteljica | Komentiraj

Izpovedi posvojiteljev, posvojencev,…

 

KAKO SEM SPREJELA NOVICO, DA DOBIVA OTROKA V POSVOJITEV

Nikoli si nisem mislila, da bom postala mama posvojenim otrokom. Vedno sem si predstavljala, da bova imela z Matjažem otroke ki jih bova rodila. Toda neplodnost je vse spremenila. Res sva se že prej pogovarjala, da če ne bova imela svojih otrok, jih bova pač posvojila, a ko sva se znašla na tej točki sva potrebovala kar nekaj časa da sva se zares odločila za posvojitev. Ne zato, ker bi odklanjala posvojitev, ampak zato, ker je bilo potrebno priznati neplodnost. Mislila sva, da sva primerna kandidata za posvojitev otroka. Katerega koli otroka. Mislila sva, da je dovolj najina ljubezen in strinjanje najinih družin. Šele v skupini in srečevanju z drugimi posvojitelji in posvojenimi otroci, sva začela spoznavati da temu ni tako. Spoznala sem, da je pomembno tudi širše okolje v katerem bo otrok živel in bo čutil sprejetost ali doživljal opazke na svoj račun in na račun posvojenosti.
Še se spominjam, kot bi bilo danes, ko sta prišli v Deteljico strokovni delavki iz centra in predstavili primer Mateja. Že takrat sem ga doživljala kot najinega morebitnega sina. Srkala sem in zapisovala vse informacije o njem. Zdelo se mi je prelepo, da bi bilo resnično. Premišljevala sem o njem in ga na tiho vzljubila čeprav ga še poznala nisem in nisem vedela ali bomo sploh kdaj skupaj. Premišljevala pa sem o tem, da zna biti otrok pri štirih letih že trmast, samosvoj. Da ima najbrž neke navade, ki morda niso enake najinim. Premišljevala sem, kako boleča bo zanj ločitev od družine v kateri je do sedaj bival in kako naj mu midva nudiva ljubezen in pozornost, da se bo počutil sprejetega. Kaj pa če naju bo odklanjal? Kaj če se ne bo mogel vživeti v novo okolje? Kaj če ga sosedje in znanci ne bodo sprejeli? Kaj če si sploh ne bomo všeč? … A ker ni bilo še nič odločenega se nisem preveč mučila s temi vprašanji. Z Matjažem sva se pogovarjala in sklenila, da greva na razgovor, potem pa bo kar bo. Poklicala sva še prijatelja, ki je duhovnik in ga prosila, naj mašuje, da bi se zadeva razpletla tako da bo prav za otroka in za vse ostale. Začutila sem namreč, da ne moremo samo ljudje dovolj dobro odločati o usodi nekega otroka, o usodi njegovega življenja. Ko je bilo maše konec, sem občutila silno lahkotnost in svobodo. Bila sem povsem mirna in prepričana sem bila, da bo vse dobro in prav. Na razgovor sva šla neobremenjena. Doma sva vsem povedala kaj se dogaja. Potem sva čakala odgovor strokovnih delavk. In čeprav nisva vedela kakšna bo njihova odločitev, sva Mateja v mislih vsak večer pokrižala in mu zaželela vse dobro.
Potem je prišel tisti »praznični dan«! Pričakovala sem klic celo dopoldne ko sem bila v službi. Bila sem mirna, ker sta se mi zdeli obe možnosti sprejemljivi. Čutila sem da se bo zgodilo tako kakor je prav. Kljub temu so se mi malce zatresle roke, ko je telefon zazvonil in me je klical Matjaž. Sama pri sebi sem si rekla: »To je to. Ali bo šlo naprej po starem, ali se nama je življenje korenito spremenilo.« Matjaž mi reče: »Klicali so iz centra.« »Ja in?« »Ja sedaj pa imava kar sva hotela.« »Kaj, a pride k nama?« »Ja. Matej pride k nama.« »Ja potem pa čestitam, ati!« »Jaz tudi tebi… mami!« In svet se je v trenutku spremenil! Matej naju je napravil za starša. Nikoli si nisem mislila, da lahko tako zelo vzljubiš posvojenega otroka še preden ga vidiš in spoznaš. Moje srce je bilo že do konca predano najinemu sinu. Kako lepo je bilo to izreči, čutiti! Svojim najbližjim sem poslala sporočilo : »Matej je namenjen nama!« , nato pa sem šla kupit rožo »novopečenemu« očetu. Doma me je tudi Matjaž pričakal z rožico in objela sva se. Nikoli več sama! Zdaj smo trije! Tudi če otroci gredo svojo pot in ostaneš fizično v dvoje, je srce za vedno pri otroku. Začela sva dobivati čestitke od najbližjih in vsi so se radostili z nama. V to srečo pa so se oglašala tudi vprašanja in dvomi prvega dne. Se bomo vzljubili? Si bomo všeč? Kaj pa če naju ne bo mogel sprejeti in naju bo odkrito odklanjal? …. Sedaj so ta vprašanja in dvomi postali zares resnični. Spomnila sem se Vikinih besed (še danes se jih velikokrat), ko je dejala: »Zapomnite si! Ko boste imeli otroka, ne boste nikoli več brez skrbi.« Te besede so se začele uresničevati že takoj, sem se nasmehnila sama sebi, a obenem sem čutila da bova zmogla. Naenkrat sem čutila, da premorem ves tisti pogum, za katerega sploh nisem vedela da ga imam. Čutila sem, da bi za Mateja premikala gore in šla na konec sveta če bi bilo potrebno. Zavedela sem se, da še ne vem vsega o sebi in se bom ob otroku na novo odkrivala in drugače zorela kot doslej.
In potem sem komaj čakala, da ga vidiva, da se srečamo. Strokovnim delavkam se ni mudilo, meni pa se je zdela pomembna vsaka zamujena minuta. Ne zaradi radovednosti da ga vidim, ampak zato, ker sem v srcu bila njegova mama in sem ga hotela objeti in mu povedati, kako ga imam rada. Zato, ker sem čutila da starši in otroci spadajo skupaj in da so trenutki dragoceni. Štiri leta nismo bili skupaj a tega se ne da spremeniti. Želela pa sem biti z njim ves čas, ki nam je po odločitvi, da smo družina, ostal.
Iz Ljubljane sva se odpeljala za socialnima delavkama na prvi obisk. Srce mi je razbijalo. Nisem vedela kaj lahko pričakujem. Vzela sva s seboj čokolado zanj in za ostale otroke v družini. Zagledala sem ga v naročju rejnice. Njegove temne oči so se sramežljivo zazrle vame in v hipu je bil ves moj. Tako zelo sem ga začutila, tako močno vzljubila! Čutila sem, da imava nekaj skupnega, čeprav se mi sanjalo ni kaj. Ob tem sem pomislila »Kaj pomeni za nekoga modre oči in svetle lase?« ker nama je bil tako predstavljen. Toda meni je bil všeč prav tak kot je bil! Matjaž mi je kasneje rekel: »Tale te je pa osvojil prej kot jaz.« In prav je imel. V eni sami sekundi me je osvojil in še danes je zame nekaj posebnega.
Ker je posvojitev pri nas malo, sem mislila, da se je za nas zgodba končala, kar se tiče posvojitev. V sebi sem čutila da še nismo vsi, a zdelo se mi je neverjetno, da bi se nam lahko zgodilo najlepše presenečenje še enkrat. Pa se je! Le dobro leto za Matejevo posvojitvijo me zopet v službo pokliče Matjaž in pove, da imajo dojenčka za posvojitev. Fantka. Da morava do večera sporočit Viktoriji če sva sploh za in da Mateju nič ne govoriva, ker ne ve kako se bo odločil otrokov center. Zelo sem se razveselila novice o otroku, obenem pa sem začela premlevati v sebi. Ali bova znala poskrbeti za otroka če bo kaj narobe? Kako bo Matej sprejel novega člana družine? Ali se je Matej že dovolj utrdil v najini družini da se bo počutil varnega tudi če pride dojenček? Bova zmogla midva to ponovno hitro prilagoditev? Bova sploh znala poskrbeti za dojenčka?… Med vožnjo domov me je prešinilo: »Ko vas pokliče ljubezen ji sledite!« Doma sem odprla Sveto pismo in našla odgovor. Vedela sem, da je to to in da če se bodo na otrokovem centru odločili za naju potem bova zmogla vse bitke. Ko je prišel domov Matjaž sva sedla skupaj in se pogovorila. Oba sva bila mnenja, da sprejmeva otroka. Matej je ravno v tistem obdobju najbolj navijal, da bi imeli dojenčka. Ko sem ga dala spat, sem si mislila: »Morda pa se ti uresniči velika želja. Morda se nam vsem uresniči.« Mislila sem na malo dete, ki je zvečer moralo zaspati samo, ne pa v objemu mamice. In želela sem ga objeti, mu dati občutek varnosti in topline. Z Matjažem sva se pogovarjala kako bi mu dala ime če ga dobimo. Sprva mi je bilo všeč ime Tobija in Matjaž se je strinjal Čez noč pa sem premišljevala, da je ime sicer lepo, ne zveni pa nič slovensko. »Kaj pa če bi bil Martin? Tudi to ime mi je lepo, pa še kmalu bo imel god.« sem zjutraj napisala Matjažu sporočilo. Tudi Martin mu je bil všeč. In sva čakala. Malce nestrpna sem že postala (tudi šefica v službi me je spraševala, ker je pisala urnik za nov mesec, jaz pa sem že vsem povedala da morda dobimo dojenčka). Pa nič! Razmišljala sem, da bi naju obvestili vsaj toliko, da bi vedela da otroka ne bo, če so se že odločili za drug par. Potem pa smo ravno prišli vsi domov in se srečali na pragu (midva iz službe, Matej iz vrtca), ko mi Matjaž pove, da so ga po telefonu obvestili, naj bomo drug dan ob enajstih na otrokovem CSD-ju. »Kaj? A to pomeni da ga bomo mi dobili? » »Ja verjetno.« »A jutri ga že gremo iskat ali kako?« »Ne vem bom še poklical. Matjaž je še enkrat poklical Viko in ta mu je rekla naj pripravimo oblačila, ker bomo fantka pripeljali domov. Srečna sva se objela in šla v dnevno sobo, vzela v naročje Mateja in mu povedala, da bo naslednji dan dobil bratca Martina. Ne morem pozabiti njegovega presrečnega obraza. Nasmeh se mu je razlezel čez ves obraz in oči so mu žarele ! Ne spominjam se kaj je spraševal, bil pa je neizmerno vesel! Tekel je k mami in atu in jima povedal. Povedal je vsakemu ki ga je srečal! Ljudje so ga nejeverno gledali in pogledovali k nama, češ kaj se dogaja. Ali se fant izmišlja ali govori resnico. In ko sva pokimala in razložila da je res so se vsi veselili z nami. Poklicala sva vse prijatelje in domače, ki niso mogli verjeti da je res kar pripovedujeva. Matjaž je šel najprej k sosedovim, po lupinico, da bi otroka lahko pripeljali po predpisih domov. Sestra je prišla z vrečami otroških oblačil, ki jih je počasi pripravljala za svojega prihajajočega otroka. Brat je z ženo pripeljal zibelko, ki je čakala na novorojeno dete (kdo bi si mislil da naše dete?). Hiša je bila takoj polna domačih. Matjaž je šel v trgovino nakupit najnujnejše za dojenčka, jaz pa nisem vedela ali naj perem, likam, ali naj se še eno popoldne v miru igram z Matejem, ki je izgubljal status edinca. Rekel je, da gre z nama iskat bratca in da ni važno če bo vožnja dolga. On gre zraven in pika! Zvečer smo imeli vse najnujnejše stvari, z Matjažem pa sva še dolgo v noč likala in zlagala majhna oblačilca. In ob tem nama je igralo srce, tako da sva v tej naglici pozabila na dvome, skrbi in vprašanja.
Naslednji dan smo se zgodaj odpravili od doma z vso kramo. Jaz sem sedela zadaj pri Mateju in mu krajšala čas z branjem in igrami. Na centru smo se srečali s socialnimi delavkami, ki so nam pojasnile položaj Martinove biološke družine. Presenetila me je odkritost in sproščenost ko nam je o tem pripovedovala. Stisnilo me je pri srcu in pomislila sem, da se nam niti sanja ne, v kakšnih razmerah živijo nekateri ljudje tudi pri nas, v Sloveniji. Odpeljali smo se proti bolnišnici in srce mi je trepetalo. Matej je komaj čakal da vidi svojega bratca. Prvega dojenčka ki ga je zagledal, je mislil da je naš. Ko so nam pokazali našega Martina, je spal. Matej je takoj stopil k njemu, ga odgrnil in ves čas ponavljal: »Kako je lep!« Medicinska sestra ga je vzela iz posteljice, še preden sem si ga ogledala in ga začela oblačiti v oblačilca ki smo jih prinesli s seboj (in zbala sem se da so premajhna, saj je bil fant tako velik. Sploh glavica je bila velika za tisto majhno kapo). Mislila, sem, da nam bo kaj pokazala previjanje, kopanje… pa nič. Oblekla ga je, vmes govorila o širokem povijanju in vzdignjenem vzglavju zaradi polivanja, potem mi ga je položila v naročje. Martin se je drl na vse pretege, Matej ga je srečen gledal in ponavljal kako je lep, socialna delavka je vlekla iz torbe papirje, da naj podpiševa da smo ga prevzeli, jaz pa sem na njegovo glavico dala lahen poljub. Vedela sem, da je sedaj naš in da bomo storili vse, da ga zaščitimo pred vsem hudim. Medicinska sestra nam je še pripravila hrano za med potjo (na to sem čisto pozabila! Dojenčki jejo na dve, tri ure, mi pa smo imeli toliko vožnje do doma), Matej je želel našega dojenčka popestovati. Previdno sem mu ga položila v naročje in se srečala s pogledom socialne delavke ki mi je z nasmehom prikimala. Matjaž ju je slikal kar s telefonom (tudi fotoaparat smo pozabili v avtu), nato nas je socialna delavka slikala skupaj. Čutila sem hvaležnost do medicinskih sester, ki so skrbele za našega Martina medtem, ko nismo mogli biti skupaj. Povedale so nam, da so ga poimenovale Marko. Ena od njih je ganjeno dejala: »No pa si dobil družino.« Šele ko smo sedli v avto, sem ga začela ogledovati in sedaj se je tudi meni zazdel tako lep. Božala sem ga in se pogovarjala z njim, ga opazovala. Toliko nežnosti sem občutila! Kmalu je zaspal, mi trije pa smo bili presrečni ko smo ga peljali domov. Vprašanja in strahovi so se pojavili v naslednjih dneh a so vsi izpuhteli ob pogledu na naše malo dete.

Naše življenje se je umirilo in ustalilo in znova se je pojavila želja po otroku pri vseh štirih. Matej si želi še enega brata, da bi igrali nogomet (no tudi sestrica bi bila v redu), Martin bi imel kar dve sestrici. Midva se nasmihava njunim željam in veva, da če nam je namenjen še kakšen otrok, potem se bomo srečali, če pa ne, ga pač ne bo. Na tiho upava a ne veva če niso najine želje prevelike, kljub temu da jaz še vedno čutim, da še nismo vsi. In tako se je pred kratkim pojavila na mailu ponudba za posvojitev dojenčice, ki pa ima Turnerjev sindrom. Nisem vedela kaj naj s to novico počnem. Po eni strani me je navdalo upanje da bomo imeli še kakšnega otroka, po drugi sem razmišljala kaj bolezen deklice pomeni zanjo, za nas. Spraševala sem se, kaj pomeni bolan otrok v družini. Z Matjažem sva v vlogi za posvojitev napisala da sprejmeva otroka ne glede na zdravstveno stanje. Sedaj sva lahko o tem konkretno premišljevala. Motila me je le neka tišina v meni. Pri Mateju in Martinu sem takoj začutila neko poklicanost v starševstvo, nek nerazumljiv stik z otrokom, povezanost. Sedaj pa je bila le tišina v meni. Tudi v Svetem pismu nisem našla besed odgovora. Pogovarjala sva se z Matjažem in ugotovila, da naju je sicer strah pred neznanim in pred boleznijo, da pa bi deklico vendarle lahko imela rada. Če ji je življenje vzelo jajčnike, ji je gotovo namenilo nekaj drugega. Kdo bi jo mogel bolj razumeti, kot nekdo, ki nima lastnih otrok? Jaz imam oba jajčnika pa nisem rodila otroka. In bolan otrok še bolj potrebuje ljubeče okolje. Bi ji znala dati podporo, da bi se cenila kot ženska, kot človek, ki je edinstven in dragocen? Kako bi jo sprejela njena brata? Kaj ne bi bila to najboljša šola solidarnosti in sprejemanja drugačnih? Kako bi jo sprejeli v okolju v katerem živimo? Sva midva dovolj zrela za tako zahtevno starševstvo? Pa sva se na tiho že odločila da bi jo sprejela. A meni ni dalo miru, ker je bila v meni samo tišina! Mnogo sem razmišljala in na koncu spoznala, da bi bilo do pubertete najbrž dokaj dobro. V puberteti pa bi najbrž dekle doživelo veliko stisko. Bila bi edina deklica v kraju ki je posvojena (vsaj zaenkrat) in potem bi še med vrstnicami izstopala ker bi v razvoju zaostajala za dve, tri leta. Morda v kakem večjem mestu to ne bi bilo tako opazno (ko se ljudje včasih niti ne poznajo med seboj in nikogar ne zanima koliko je deklica stara), v našem kraju pa ne ostaneš neopažen, ker se med seboj poznamo, ker je kraj majhen. Morda bi bilo to preveliko breme zanjo. Morda bi se počutila še bolj prikrajšano. Ugotovila sem, da za posvojitev otroka res ni dovolj samo ljubezen. Morda nam ta deklica res ni bila namenjena in želim si, da se je našel zanjo topel dom. Me je pa razmišljanje ob njej obogatilo in prineslo nova spoznanja. Kljub dvema posvojitvama se še vedno učim in še danes ne morem reči, da sva zares pripravljena posvojiti katerega koli otroka.

Tadeja


 

“Še danes jo vidim pri rejnici, kamor smo jo šli iskat. Vso solzno in smrkavo smo odnesli v avto, kjer se je počasi umirila in zaspala. Ali bo ta deklica lahko moj otrok, ali ni med nama nepremostljiv prepad… Bila sem razdvojena. Obdajala me je tesnoba ob misli, da se je tej deklici podrl ves dosedanji svet, vse zaupanje… ali sploh obstaja karkoli na svetu, kar bi ji lahko priklicalo nasmeh na lica.
Ob prihodu v naš dom se je nezaupljivo ozirala in hodila po prostorih. Njene oči so bile prazne, Izžarevale so otopelost spričo popolne nemoči, ker je prišla v tuj svet in še ni mogla vedeti, kdo jo bo zaščitil in kdo izdal. Ko sem jo položila v posteljo, je zajokala. Zdelo se mi je, da ta otrok v tem trenutku res ne more storiti nič drugega kot to, da joka… Tudi meni je šlo na jok. Slišala sem jok obupanega in neskončno izgubljenega otroka. Nisem mogla storiti nič drugega kot to, da sem bila ob njej, jo držala za roke in ji nežno prepevala, da bi ji na ta način vlila zaupanje in varnost.”

Eva Tomšič Porenta

 

Objavljeno v Društvo Deteljica | Komentiraj

Zgodovina

Društvo Deteljica je bilo ustanovljeno leta 1994. Začetki programa priprave na nadomestno starševsvto segajo v leto 1992. Leto 2007 je bilo še posebej obeleženo s slavnostnim koncertom ob 15 letnici programa. Prav tako slovesno pa smo obeležili 20 letnico programa s slavnostnim koncertom.

Tukaj je navedenih le nekaj pomembnih mejnikov. Več pa si lahko preberete v arhivu.

Objavljeno v O društvu | Komentiraj

Lokacija in podatki

Naš naslov:

Grablovičeva 28

SI-1000 Ljubljana

 

Tel.: 031 370 335

drustvo.deteljica@gmail.com

TRR: 02085-0035473653

DŠ: 76474259

Matična št.: 5916356

 

Objavljeno v O društvu | Komentiraj

Organi društva

Izvršilni odbor (7 –  9 članov):
  • predsednik – Alojzij  Pavlinič
  • podpredsednik – Damijan Dolinar
  • tajnik – Gordan Sladič
  • blagajnik – Eva Tomšič Porenta
  • člani:  Klemen Kindlhofer, Matjaž Gnezda, Marija Podbevšek, Aleš Rudolf, Karmen Marinčič

Nadzorni odbor  (3 člani): Bernarda Podlipnik, Eliška Kersnič  Žmavc in Nika Perpar

Častno razsodišče (3 člani): Borut Novšak,  Matjaž Habe in Jože Stritar

Objavljeno v O društvu | Komentiraj

Pravila društva

Pravila Društva posvojiteljskih družin »Deteljica« je sprejel občni zbor društva 04. decembra 2000.

Nekaj izsekov iz statuta:

Društvo posvojiteljskih družin »Deteljica« (v nadaljevanju društvo) je prostovoljno, neprofitno, nepolitično in nevladno združenje, zasnovano na ustavnem načelu, da se državljani lahko za uveljavljanje svojih interesov prostovoljno združujejo.

Društvo zastopa svoje interese pri sprejemanju strokovnih usmeritev, daje pobude in predloge za reševanje aktualne problematike na področju posvojevanja in socialnega varstva otrok.

Društvo je prostovoljno združenje državljanov kot so, posvojitelji in posvojenci, rejniki in rejenci ter ostalih državljanov, ki za delo v društvu izkažejo interes. V društvo se lahko včlanijo tudi vsi državljani, ki želijo strokovno, znanstveno ali kako drugače pomagati društvu.

Član društva lahko postane vsakdo, ki sprejema pravila in program društva, če prostovoljno poda pristopno izjavo oziroma z vključitvijo v program Preventivne pomoči otrokom.

Več o pravilih drušva si lahko preberete v statutu.

Objavljeno v O društvu | Komentiraj