Izpovedi posvojiteljev, posvojencev,…

TO JE NAŠA ZGODBA (Marjana in Tomaž Bric)

Pričevanje posvojiteljske družine

Bila sva naprošena, da napiševa nekaj besed o naju in najini posebni družini. Kakšno nalogo sva dobila, je zanimalo tudi najino Saro, staro tri leta, in Tijo, staro štiri leta in pol. Da bomo napisali zgodbo o tem, kako smo mi prišli skupaj, sva rekla. Pa je najstarejša Tija modro dodala, da sva se pač prva srečala midva. In tako našo zgodbo začenjamo prav s tem: s srečanjem Primorca in Prekmurke. (več)


wwwww

 

KAKO SEM SPREJELA NOVICO, DA DOBIVA OTROKA V POSVOJITEV

Nikoli si nisem mislila, da bom postala mama posvojenim otrokom. Vedno sem si predstavljala, da bova imela z Matjažem otroke ki jih bova rodila. Toda neplodnost je vse spremenila. Res sva se že prej pogovarjala, da če ne bova imela svojih otrok, jih bova pač posvojila, a ko sva se znašla na tej točki sva potrebovala kar nekaj časa da sva se zares odločila za posvojitev. Ne zato, ker bi odklanjala posvojitev, ampak zato, ker je bilo potrebno priznati neplodnost. Mislila sva, da sva primerna kandidata za posvojitev otroka. Katerega koli otroka. Mislila sva, da je dovolj najina ljubezen in strinjanje najinih družin. Šele v skupini in srečevanju z drugimi posvojitelji in posvojenimi otroci, sva začela spoznavati da temu ni tako. Spoznala sem, da je pomembno tudi širše okolje v katerem bo otrok živel in bo čutil sprejetost ali doživljal opazke na svoj račun in na račun posvojenosti.
Še se spominjam, kot bi bilo danes, ko sta prišli v Deteljico strokovni delavki iz centra in predstavili primer Mateja. Že takrat sem ga doživljala kot najinega morebitnega sina. Srkala sem in zapisovala vse informacije o njem. Zdelo se mi je prelepo, da bi bilo resnično. Premišljevala sem o njem in ga na tiho vzljubila čeprav ga še poznala nisem in nisem vedela ali bomo sploh kdaj skupaj. Premišljevala pa sem o tem, da zna biti otrok pri štirih letih že trmast, samosvoj. Da ima najbrž neke navade, ki morda niso enake najinim. Premišljevala sem, kako boleča bo zanj ločitev od družine v kateri je do sedaj bival in kako naj mu midva nudiva ljubezen in pozornost, da se bo počutil sprejetega. Kaj pa če naju bo odklanjal? Kaj če se ne bo mogel vživeti v novo okolje? Kaj če ga sosedje in znanci ne bodo sprejeli? Kaj če si sploh ne bomo všeč? … A ker ni bilo še nič odločenega se nisem preveč mučila s temi vprašanji. Z Matjažem sva se pogovarjala in sklenila, da greva na razgovor, potem pa bo kar bo. Poklicala sva še prijatelja, ki je duhovnik in ga prosila, naj mašuje, da bi se zadeva razpletla tako da bo prav za otroka in za vse ostale. Začutila sem namreč, da ne moremo samo ljudje dovolj dobro odločati o usodi nekega otroka, o usodi njegovega življenja. Ko je bilo maše konec, sem občutila silno lahkotnost in svobodo. Bila sem povsem mirna in prepričana sem bila, da bo vse dobro in prav. Na razgovor sva šla neobremenjena. Doma sva vsem povedala kaj se dogaja. Potem sva čakala odgovor strokovnih delavk. In čeprav nisva vedela kakšna bo njihova odločitev, sva Mateja v mislih vsak večer pokrižala in mu zaželela vse dobro.
Potem je prišel tisti »praznični dan«! Pričakovala sem klic celo dopoldne ko sem bila v službi. Bila sem mirna, ker sta se mi zdeli obe možnosti sprejemljivi. Čutila sem da se bo zgodilo tako kakor je prav. Kljub temu so se mi malce zatresle roke, ko je telefon zazvonil in me je klical Matjaž. Sama pri sebi sem si rekla: »To je to. Ali bo šlo naprej po starem, ali se nama je življenje korenito spremenilo.« Matjaž mi reče: »Klicali so iz centra.« »Ja in?« »Ja sedaj pa imava kar sva hotela.« »Kaj, a pride k nama?« »Ja. Matej pride k nama.« »Ja potem pa čestitam, ati!« »Jaz tudi tebi… mami!« In svet se je v trenutku spremenil! Matej naju je napravil za starša. Nikoli si nisem mislila, da lahko tako zelo vzljubiš posvojenega otroka še preden ga vidiš in spoznaš. Moje srce je bilo že do konca predano najinemu sinu. Kako lepo je bilo to izreči, čutiti! Svojim najbližjim sem poslala sporočilo : »Matej je namenjen nama!« , nato pa sem šla kupit rožo »novopečenemu« očetu. Doma me je tudi Matjaž pričakal z rožico in objela sva se. Nikoli več sama! Zdaj smo trije! Tudi če otroci gredo svojo pot in ostaneš fizično v dvoje, je srce za vedno pri otroku. Začela sva dobivati čestitke od najbližjih in vsi so se radostili z nama. V to srečo pa so se oglašala tudi vprašanja in dvomi prvega dne. Se bomo vzljubili? Si bomo všeč? Kaj pa če naju ne bo mogel sprejeti in naju bo odkrito odklanjal? …. Sedaj so ta vprašanja in dvomi postali zares resnični. Spomnila sem se Vikinih besed (še danes se jih velikokrat), ko je dejala: »Zapomnite si! Ko boste imeli otroka, ne boste nikoli več brez skrbi.« Te besede so se začele uresničevati že takoj, sem se nasmehnila sama sebi, a obenem sem čutila da bova zmogla. Naenkrat sem čutila, da premorem ves tisti pogum, za katerega sploh nisem vedela da ga imam. Čutila sem, da bi za Mateja premikala gore in šla na konec sveta če bi bilo potrebno. Zavedela sem se, da še ne vem vsega o sebi in se bom ob otroku na novo odkrivala in drugače zorela kot doslej.
In potem sem komaj čakala, da ga vidiva, da se srečamo. Strokovnim delavkam se ni mudilo, meni pa se je zdela pomembna vsaka zamujena minuta. Ne zaradi radovednosti da ga vidim, ampak zato, ker sem v srcu bila njegova mama in sem ga hotela objeti in mu povedati, kako ga imam rada. Zato, ker sem čutila da starši in otroci spadajo skupaj in da so trenutki dragoceni. Štiri leta nismo bili skupaj a tega se ne da spremeniti. Želela pa sem biti z njim ves čas, ki nam je po odločitvi, da smo družina, ostal.
Iz Ljubljane sva se odpeljala za socialnima delavkama na prvi obisk. Srce mi je razbijalo. Nisem vedela kaj lahko pričakujem. Vzela sva s seboj čokolado zanj in za ostale otroke v družini. Zagledala sem ga v naročju rejnice. Njegove temne oči so se sramežljivo zazrle vame in v hipu je bil ves moj. Tako zelo sem ga začutila, tako močno vzljubila! Čutila sem, da imava nekaj skupnega, čeprav se mi sanjalo ni kaj. Ob tem sem pomislila »Kaj pomeni za nekoga modre oči in svetle lase?« ker nama je bil tako predstavljen. Toda meni je bil všeč prav tak kot je bil! Matjaž mi je kasneje rekel: »Tale te je pa osvojil prej kot jaz.« In prav je imel. V eni sami sekundi me je osvojil in še danes je zame nekaj posebnega.
Ker je posvojitev pri nas malo, sem mislila, da se je za nas zgodba končala, kar se tiče posvojitev. V sebi sem čutila da še nismo vsi, a zdelo se mi je neverjetno, da bi se nam lahko zgodilo najlepše presenečenje še enkrat. Pa se je! Le dobro leto za Matejevo posvojitvijo me zopet v službo pokliče Matjaž in pove, da imajo dojenčka za posvojitev. Fantka. Da morava do večera sporočit Viktoriji če sva sploh za in da Mateju nič ne govoriva, ker ne ve kako se bo odločil otrokov center. Zelo sem se razveselila novice o otroku, obenem pa sem začela premlevati v sebi. Ali bova znala poskrbeti za otroka če bo kaj narobe? Kako bo Matej sprejel novega člana družine? Ali se je Matej že dovolj utrdil v najini družini da se bo počutil varnega tudi če pride dojenček? Bova zmogla midva to ponovno hitro prilagoditev? Bova sploh znala poskrbeti za dojenčka?… Med vožnjo domov me je prešinilo: »Ko vas pokliče ljubezen ji sledite!« Doma sem odprla Sveto pismo in našla odgovor. Vedela sem, da je to to in da če se bodo na otrokovem centru odločili za naju potem bova zmogla vse bitke. Ko je prišel domov Matjaž sva sedla skupaj in se pogovorila. Oba sva bila mnenja, da sprejmeva otroka. Matej je ravno v tistem obdobju najbolj navijal, da bi imeli dojenčka. Ko sem ga dala spat, sem si mislila: »Morda pa se ti uresniči velika želja. Morda se nam vsem uresniči.« Mislila sem na malo dete, ki je zvečer moralo zaspati samo, ne pa v objemu mamice. In želela sem ga objeti, mu dati občutek varnosti in topline. Z Matjažem sva se pogovarjala kako bi mu dala ime če ga dobimo. Sprva mi je bilo všeč ime Tobija in Matjaž se je strinjal Čez noč pa sem premišljevala, da je ime sicer lepo, ne zveni pa nič slovensko. »Kaj pa če bi bil Martin? Tudi to ime mi je lepo, pa še kmalu bo imel god.« sem zjutraj napisala Matjažu sporočilo. Tudi Martin mu je bil všeč. In sva čakala. Malce nestrpna sem že postala (tudi šefica v službi me je spraševala, ker je pisala urnik za nov mesec, jaz pa sem že vsem povedala da morda dobimo dojenčka). Pa nič! Razmišljala sem, da bi naju obvestili vsaj toliko, da bi vedela da otroka ne bo, če so se že odločili za drug par. Potem pa smo ravno prišli vsi domov in se srečali na pragu (midva iz službe, Matej iz vrtca), ko mi Matjaž pove, da so ga po telefonu obvestili, naj bomo drug dan ob enajstih na otrokovem CSD-ju. »Kaj? A to pomeni da ga bomo mi dobili? » »Ja verjetno.« »A jutri ga že gremo iskat ali kako?« »Ne vem bom še poklical. Matjaž je še enkrat poklical Viko in ta mu je rekla naj pripravimo oblačila, ker bomo fantka pripeljali domov. Srečna sva se objela in šla v dnevno sobo, vzela v naročje Mateja in mu povedala, da bo naslednji dan dobil bratca Martina. Ne morem pozabiti njegovega presrečnega obraza. Nasmeh se mu je razlezel čez ves obraz in oči so mu žarele ! Ne spominjam se kaj je spraševal, bil pa je neizmerno vesel! Tekel je k mami in atu in jima povedal. Povedal je vsakemu ki ga je srečal! Ljudje so ga nejeverno gledali in pogledovali k nama, češ kaj se dogaja. Ali se fant izmišlja ali govori resnico. In ko sva pokimala in razložila da je res so se vsi veselili z nami. Poklicala sva vse prijatelje in domače, ki niso mogli verjeti da je res kar pripovedujeva. Matjaž je šel najprej k sosedovim, po lupinico, da bi otroka lahko pripeljali po predpisih domov. Sestra je prišla z vrečami otroških oblačil, ki jih je počasi pripravljala za svojega prihajajočega otroka. Brat je z ženo pripeljal zibelko, ki je čakala na novorojeno dete (kdo bi si mislil da naše dete?). Hiša je bila takoj polna domačih. Matjaž je šel v trgovino nakupit najnujnejše za dojenčka, jaz pa nisem vedela ali naj perem, likam, ali naj se še eno popoldne v miru igram z Matejem, ki je izgubljal status edinca. Rekel je, da gre z nama iskat bratca in da ni važno če bo vožnja dolga. On gre zraven in pika! Zvečer smo imeli vse najnujnejše stvari, z Matjažem pa sva še dolgo v noč likala in zlagala majhna oblačilca. In ob tem nama je igralo srce, tako da sva v tej naglici pozabila na dvome, skrbi in vprašanja.
Naslednji dan smo se zgodaj odpravili od doma z vso kramo. Jaz sem sedela zadaj pri Mateju in mu krajšala čas z branjem in igrami. Na centru smo se srečali s socialnimi delavkami, ki so nam pojasnile položaj Martinove biološke družine. Presenetila me je odkritost in sproščenost ko nam je o tem pripovedovala. Stisnilo me je pri srcu in pomislila sem, da se nam niti sanja ne, v kakšnih razmerah živijo nekateri ljudje tudi pri nas, v Sloveniji. Odpeljali smo se proti bolnišnici in srce mi je trepetalo. Matej je komaj čakal da vidi svojega bratca. Prvega dojenčka ki ga je zagledal, je mislil da je naš. Ko so nam pokazali našega Martina, je spal. Matej je takoj stopil k njemu, ga odgrnil in ves čas ponavljal: »Kako je lep!« Medicinska sestra ga je vzela iz posteljice, še preden sem si ga ogledala in ga začela oblačiti v oblačilca ki smo jih prinesli s seboj (in zbala sem se da so premajhna, saj je bil fant tako velik. Sploh glavica je bila velika za tisto majhno kapo). Mislila, sem, da nam bo kaj pokazala previjanje, kopanje… pa nič. Oblekla ga je, vmes govorila o širokem povijanju in vzdignjenem vzglavju zaradi polivanja, potem mi ga je položila v naročje. Martin se je drl na vse pretege, Matej ga je srečen gledal in ponavljal kako je lep, socialna delavka je vlekla iz torbe papirje, da naj podpiševa da smo ga prevzeli, jaz pa sem na njegovo glavico dala lahen poljub. Vedela sem, da je sedaj naš in da bomo storili vse, da ga zaščitimo pred vsem hudim. Medicinska sestra nam je še pripravila hrano za med potjo (na to sem čisto pozabila! Dojenčki jejo na dve, tri ure, mi pa smo imeli toliko vožnje do doma), Matej je želel našega dojenčka popestovati. Previdno sem mu ga položila v naročje in se srečala s pogledom socialne delavke ki mi je z nasmehom prikimala. Matjaž ju je slikal kar s telefonom (tudi fotoaparat smo pozabili v avtu), nato nas je socialna delavka slikala skupaj. Čutila sem hvaležnost do medicinskih sester, ki so skrbele za našega Martina medtem, ko nismo mogli biti skupaj. Povedale so nam, da so ga poimenovale Marko. Ena od njih je ganjeno dejala: »No pa si dobil družino.« Šele ko smo sedli v avto, sem ga začela ogledovati in sedaj se je tudi meni zazdel tako lep. Božala sem ga in se pogovarjala z njim, ga opazovala. Toliko nežnosti sem občutila! Kmalu je zaspal, mi trije pa smo bili presrečni ko smo ga peljali domov. Vprašanja in strahovi so se pojavili v naslednjih dneh a so vsi izpuhteli ob pogledu na naše malo dete.

Naše življenje se je umirilo in ustalilo in znova se je pojavila želja po otroku pri vseh štirih. Matej si želi še enega brata, da bi igrali nogomet (no tudi sestrica bi bila v redu), Martin bi imel kar dve sestrici. Midva se nasmihava njunim željam in veva, da če nam je namenjen še kakšen otrok, potem se bomo srečali, če pa ne, ga pač ne bo. Na tiho upava a ne veva če niso najine želje prevelike, kljub temu da jaz še vedno čutim, da še nismo vsi. In tako se je pred kratkim pojavila na mailu ponudba za posvojitev dojenčice, ki pa ima Turnerjev sindrom. Nisem vedela kaj naj s to novico počnem. Po eni strani me je navdalo upanje da bomo imeli še kakšnega otroka, po drugi sem razmišljala kaj bolezen deklice pomeni zanjo, za nas. Spraševala sem se, kaj pomeni bolan otrok v družini. Z Matjažem sva v vlogi za posvojitev napisala da sprejmeva otroka ne glede na zdravstveno stanje. Sedaj sva lahko o tem konkretno premišljevala. Motila me je le neka tišina v meni. Pri Mateju in Martinu sem takoj začutila neko poklicanost v starševstvo, nek nerazumljiv stik z otrokom, povezanost. Sedaj pa je bila le tišina v meni. Tudi v Svetem pismu nisem našla besed odgovora. Pogovarjala sva se z Matjažem in ugotovila, da naju je sicer strah pred neznanim in pred boleznijo, da pa bi deklico vendarle lahko imela rada. Če ji je življenje vzelo jajčnike, ji je gotovo namenilo nekaj drugega. Kdo bi jo mogel bolj razumeti, kot nekdo, ki nima lastnih otrok? Jaz imam oba jajčnika pa nisem rodila otroka. In bolan otrok še bolj potrebuje ljubeče okolje. Bi ji znala dati podporo, da bi se cenila kot ženska, kot človek, ki je edinstven in dragocen? Kako bi jo sprejela njena brata? Kaj ne bi bila to najboljša šola solidarnosti in sprejemanja drugačnih? Kako bi jo sprejeli v okolju v katerem živimo? Sva midva dovolj zrela za tako zahtevno starševstvo? Pa sva se na tiho že odločila da bi jo sprejela. A meni ni dalo miru, ker je bila v meni samo tišina! Mnogo sem razmišljala in na koncu spoznala, da bi bilo do pubertete najbrž dokaj dobro. V puberteti pa bi najbrž dekle doživelo veliko stisko. Bila bi edina deklica v kraju ki je posvojena (vsaj zaenkrat) in potem bi še med vrstnicami izstopala ker bi v razvoju zaostajala za dve, tri leta. Morda v kakem večjem mestu to ne bi bilo tako opazno (ko se ljudje včasih niti ne poznajo med seboj in nikogar ne zanima koliko je deklica stara), v našem kraju pa ne ostaneš neopažen, ker se med seboj poznamo, ker je kraj majhen. Morda bi bilo to preveliko breme zanjo. Morda bi se počutila še bolj prikrajšano. Ugotovila sem, da za posvojitev otroka res ni dovolj samo ljubezen. Morda nam ta deklica res ni bila namenjena in želim si, da se je našel zanjo topel dom. Me je pa razmišljanje ob njej obogatilo in prineslo nova spoznanja. Kljub dvema posvojitvama se še vedno učim in še danes ne morem reči, da sva zares pripravljena posvojiti katerega koli otroka.

Tadeja


 

“Še danes jo vidim pri rejnici, kamor smo jo šli iskat. Vso solzno in smrkavo smo odnesli v avto, kjer se je počasi umirila in zaspala. Ali bo ta deklica lahko moj otrok, ali ni med nama nepremostljiv prepad… Bila sem razdvojena. Obdajala me je tesnoba ob misli, da se je tej deklici podrl ves dosedanji svet, vse zaupanje… ali sploh obstaja karkoli na svetu, kar bi ji lahko priklicalo nasmeh na lica.
Ob prihodu v naš dom se je nezaupljivo ozirala in hodila po prostorih. Njene oči so bile prazne, Izžarevale so otopelost spričo popolne nemoči, ker je prišla v tuj svet in še ni mogla vedeti, kdo jo bo zaščitil in kdo izdal. Ko sem jo položila v posteljo, je zajokala. Zdelo se mi je, da ta otrok v tem trenutku res ne more storiti nič drugega kot to, da joka… Tudi meni je šlo na jok. Slišala sem jok obupanega in neskončno izgubljenega otroka. Nisem mogla storiti nič drugega kot to, da sem bila ob njej, jo držala za roke in ji nežno prepevala, da bi ji na ta način vlila zaupanje in varnost.”

Eva Tomšič Porenta

 

Ta vnos je bil objavljen v Društvo Deteljica. Zaznamek za trajno povezavo.