Moje ime je Kaja.
Rojena sem bila januarja 1994, mami Mateji. Ker takrat sama ni zmogla poskrbeti zame, se je odločila, da je zame najbolje, da me odda v posvojitev. Tako sem prišla v ljubeče roke mojih staršev, Boruta in Irene. Skupaj smo sestavili družino. Odkar se spomnim, sem odraščala z dejstvom, da sem posvojena. To je bilo vedno del mene. Meni je to predstavljalo nekaj lepega, nekaj mojega in nekaj, kar me dela posebno.
Skozi odraščanje, predvsem v zgodnjih najstniških letih, sem se seveda srečevala s številnimi vprašanji, povezanimi z mojo posvojitvijo. Predvsem me je vedno zanimalo, komu sem podobna, ker v moji družini fizične podobnosti nisem mogla najti.
O vseh mojih vprašanjih, ki jih ni bilo malo, sem se veliko pogovarjala predvsem z mami. Že kmalu sva govorili o tem, kako bi bilo, če bi enkrat imela priložnost spoznati svojo biološko družino in vedela sem, da bom, če bom kdaj želela, doma vedno imela podporo.
Tako so leta tekla, vsa ta vprašanja pa so malo izzvenela, dokler se nisem vpisala na Fakulteto za socialno delo in zelo kmalu preko naloge za faks obiskala tudi društvo Deteljica. Tam sem se našla. Spoznala sem veliko posvojencev, slišala njihove izkušnje, tako dobre kot tudi slabe.
S tem se je moje zanimanje za biološko družino zopet obudilo.
Tako v društvu kot doma sem dobila ogromno podpore in počutila sem se dovolj pripravljeno, da naredim ta korak in poiščem svojo biološko mamo.
Začela se je moja zgodba odkrivanja bioloških korenin.
Prvo srečanje z Matejo – mojo biološko mamo je bilo zame predvsem zelo stresno.
• Spremljal me je strah pred ponovno zavrnitvijo!
• Naj jo objamem ali naj ji dam roko?
• Naj jo vikam ali tikam?
• Spraševala sem se tudi, kaj bom do nje čutila?
• Jo bom imela kar takoj rada?
• Ali bo imela ona mene?
• Me bo sprejela takšno kot sem, ali mi bo sploh všeč?
Ob najinem srečanju se je izkazalo, da sva se obe spraševali enako. Nobena od naju ni vedela, kaj čuti in kako naj se obnaša. Vedeli sva predvsem, da se želiva bolje spoznati. Danes si obe lahko priznava, da na začetku nisva čutili ljubezni. Ne ena ne druga. Najin, sedaj neke vrste prijateljski odnos, sva zgradili čez čas, postopoma, preko pogovora in spoznavanja, druženja.
Najtežji del moje izkušnje je bilo povezovanje biološke in posvojiteljske družine. Od Mateje sem čutila sram in strah pred soočenjem z mojo mami. Velik občutek krivde. Pri mami pa se je čutila negotovost, kaj bo sedaj z mano, čigava bom, s katero družino se bom identificirala. Ta negotovost in strah pred tem, da bi jo zapustila, je bil za obe nepričakovan, saj me je v celotnem procesu zelo podpirala in se veselila z mano. Ta strah je potem minil sčasoma in z veliko pogovora. Zgodil pa se je kljub temu, da je bila mami vključena v drugo skupino programa priprave na nadomestno starševstvo leta 1993. Tukaj jaz predvsem vidim, kako je res pomembno, da par v posvojitev stopi čim bolj pripravljen in sliši čim več izkušenj ljudi, ki so podobne situacije že doživeli.
Danes, ko gledam nazaj in poslušam izkušnje drugih posvojencev, sem neizmerno hvaležna, da sem imela doma varen prostor za mojo radovednost, da sva z mami ustvarili tako odprt in iskren odnos, saj si drugače ne bi upala narediti tako pomembnega koraka, združiti biološko in socialno družino. Šele sedaj, ko je vse to za mano vidim, kako zelo pomembno je, da imaš kot posvojenec to možnost To SVOBODO. In kako veliko meni kot posvojenki pomeni, da vem od koga prihajam in da sem lahko našla svoje mesto v obeh družinah. Prav tako sem hvaležna članom društva Deteljica, ki so takrat z mano živeli mojo zgodbo in mi nudili podporo in pomoč, ko sem to potrebovala.
Kaja Jereb