Šentjernej, 17.11.2017
Nagovor ob 25 letnici Programa priprave na nadomestno starševstvo
Spoštovani!
Sva Kristina in Zvone. Z vami želiva deliti izkušnjo soočanja z dejstvom, da ne bova mogla imeti lastnih otrok. Oba sva živela v urejenih štiri oz. petčlanskih družinah, kjer sva imela srečo izkusiti starševsko ljubezen in pridobiti vrednote, ki družinsko življenje postavljajo na prvo mesto. Ko je najina zveza prešla iz tiste prve mladostne zaljubljenosti v nekoliko bolj žlahten odnos sva, kmalu začela med drugim sanjariti tudi o otrocih.
Bi imela 2 ali 3, bodo fantje ali punce, kakšna imena jim bova dala, ali bova znala poskrbet za njihovo vzgojo… Vse to so bila vprašanja, ob katerih sva sanjarila o prihodnosti.
Čas je mineval, poročila sva se in bila polna načrtov o prihodnjem družinskem življenju… Potem pa je prišel trenutek, pravzaprav daljše obdobje, ko naju je začel najedati dvom. Tiste tako želene nosečnosti kar ni in ni bilo. Postopoma sva se soočala s težkim spoznanjem, da bioloških otrok očitno ne bova imela, obenem pa sva tudi vse pogosteje razmišljala o posvojitvi.
Prebrala sva vse informacije glede posvojitev, kontaktirala lokalni Center za socialno delo preučila vse forume na temo posvojitev iz Slovenije in tujine, in po vseh zbranih informacijah ugotovila, da lahke poti do posvojitve pač ni. V času, ko sva na CSD urejala vse potrebne formalnosti za posvojitev, sva to dejansko delila tudi z najinima družinama in najinimi prijatelji. Deljenje tega spoznanja in podpora, ki sva je bila deležna, je bila za naju zelo pomembna in na nek način terapevtska.
Takrat sva prvič slišala za razne oblike priprav na nadomestno starševstvo v Sloveniji. Na pobudo najine socialne delavke, gospe Erike Erpe iz CSD Novo mesto in navdahnjena tudi z lepo zgodbo posvojitve najinih prijateljev, ki sta obiskovala Deteljico, sva se vključila v Program priprave.
Takrat sva mislila, da sva v program vstopila že dokaj pripravljena na posvojitev, predvsem da sva se že sprijaznila z lastno nezmožnostjo imeti biološke otroke. Pa sva ugotovila, da sva pravo sprejetost sebe kot neploden par, zmogla šele na Deteljici. Dobila sva sogovornike, ki so naju zares razumeli in iz srečanja v srečanje postajali najini dobri prijatelji.
Tekom priprave sva se večkrat intimno vprašala – ali sva res pripravljena na posvojenega otroka, kakšnega otroka sva pripravljena sprejeti ali mu bova lahko dobra starša, bova lahko sledila njegovim specifičnim potrebam…ali hočeva otroka za vsako ceno kot obliž na najino rano? Pravzaprav sva v nekem trenutku spoznala in si tudi povedala, da nama je lepo tudi brez otroka ter da imava drug in morava uživati v tem. To je bil največji najin dosežek na poti k posvojitvi in takrat sva vedela, da sva res pripravljena na posvojitev, če ta bo. Ta strokovna poglobljenost v pripravi usmerjena na par, na najine težave, ki jih slednjemu paru pusti neplodnost, naju je presenetila, a nagradila za vse življenje. V želji po pridobivanju novih znanj v pripravi na posvojitev sva se udeležila tudi krajšega tečaja za posvojitev pri DTC Banko, kjer je bil poudarek na otroku in njegovih potrebah v posameznem razvojnem obdobju. Za naju, ki sva obiskovala bistveno daljši in temeljitejši program priprave v Deteljici, je bilo sprejeto znanje sicer dobrodošlo, a se lahko vprašava ali so pari, ki zaključijo ta tečaj res pripravljeni na posvojitev v smislu sledenja specifičnih potreb posvojenega otroka. O pomenu teh potreb sva se poučila skozi neprecenljive izpovedi in izkušnje tako posvojencev, kot njihovih bioloških in posvojenih družin. To so težke zgodbe, niso vedno lepe, so pa bogate po svoji čustveni vrednosti in prav vsaka nam lahko oriše drugačen in neprecenljiv pogled na posvojitev. Seveda se vprašava, kakšna bo najina zgodba? Ne veva, a pripravljena in opremljena z izkušnjami naših članov veteranov, verjameva, da bova kos izzivom, ki naju čakajo. Hkrati pa veva, da sva na Deteljici našla prijatelje, ki nama bodo v pomoč, ko jo bova potrebovala.
Ob lastni izkušnji se sprašujeva, kako lahko pari sprejmejo otroka brez priprave? Ali je strokovno odgovornim res tako lahko spregledati pomen ustrezne priprave na posvojitev, spregledati neuspehe v posvojitvah tam, kjer posvojitelji niso uspeli osvoboditi se posledic neplodnosti in je otrok obliž nanje. Žal je veliko tragičnih zgodb, ki smo jih iz primerov posvojitev nepripravljenih parov, slišali od odraslih posvojencev, ki so poiskali pomoč na Deteljici.
Na koncu naj se zahvaliva Društvu Deteljica in ga. Bevc za odpiranje pravih vprašanj, ki so naju do neke mere streznila in v naju povzročila proces iskanja tistih pravih odgovorov, za katere verjameva, da vodijo v zadovoljno družinsko življenje z najinim danes leto dni starim sinom.
Zvone in Kristina Simončič