Ne glede na to pri kateri starosti otrok vstopi v posvojitev – kot dojenček ali kot starejši otrok – imajo posvojeni otroci drugačne razvojne poti kot tisti, ki niso bili posvojeni, zato je pomembno, da posvojitelji razumejo potrebe in razlike pri vzgoji posvojenega otroka. Da začetek skupnega življenja posvojenega otroka in njegovih posvojiteljev ni zgolj srečen dogodek, ker je otrok našel ljudi, ki bodo skrbeli zanj, par pa je našel otroka, s katerim si bo ustvaril družino, je v oddaji Med štirimi stenami opozorila Živa Kuliš, ki je bila posvojena s šestimi dnevi. Pred mikrofon jo je povabila Cirila Štubar.
Živa pove, da 23. januar, dan, ko se je začela njena skupna pot s posvojiteljsko družino, vsem ostaja v lepem spominu. Opozarja pa, da posvojitelj ne sme pozabiti, da je za otroka posvojitev nesrečen dogodek. Otrok čuti, da se je v njegovi zgodbi nekaj zgodilo drugače: »To, da si bil nošen pri drugi osebi, in dejstvo, da te od roditeljice odnesejo, je zate stresen dogodek. To nosimo s seboj in ob tem raste nezadovoljstvo v nas, ki ga ne znamo ubesediti. Ker se posvojenemu otroku to zgodi tako kmalu, hkrati pa teh občutkov ne zna ubesediti, je pomembno, da se posvojitelj na to pripravi in otroka lažje vodi skozi njegovo čustveno zapuščenost. To, da si bil dan v posvojitev, hkrati pomeni, da si bil zapuščen iz svoje biološke družine in potrebuješ podporo, da to odžaluješ. Vsaka zapuščenost je življenjska izkušnja, ki se je ne da izbrisati – četudi gre otrok v posvojitev kot dojenček.«
Kot posvojena oseba Živa meni, da si vsak otrok želi biti v svoji primarni biološki družini, tako kot si tudi vsak par želi imeti svojega biološkega otroka, to je dejstvo in to je naravna življenjska pot. »Vendar pa so na eni strani ženske, ki so zmožne rojevati, ne pa tudi skrbeti za otroka, na drugi strani pa ženske, ki bi rade vzgajale, pa možnosti, da bi rodile, nimajo, in tukaj se naše poti združijo. Kot posvojen otrok si v rokah države, država odloča o tvoji usodi, zato je tako pomembno, da se strokovni delavci zavedajo svoje odgovornosti.«
Da je tvoja zgodba drugačna, te opozarja tudi okolica. Živa pravi: »S strani vrstnikov sem bila že v osnovni šoli deležna vprašanj, kot so: Kdo je tvoja prava mama? In potem tudi doma sprašuješ, sprašuješ sam sebe … Prava mama je tista, ki te vzgaja, to je dejstvo. Ko raziskuješ in iščeš informacije, iščeš lastno izpolnitev, da veš, od koga izhajaš in zakaj se je tvoja zgodba tako začela. Z odločitvijo roditeljice, da te da stran, se tvoja zgodba v posvojiteljski družini šele začne. Brez te odločitve se ta zgodba ne bi mogla začeti. V Društvu posvojiteljskih družin Deteljica opažamo, da je podpore, namenjene roditeljicam premalo. Da nekdo pride do ugotovitve, da iz določenih razlogov otroka ne bo mogel vzgajati in ga zato rajši da drugim, menim, da si nihče ne predstavlja, kako težka in odgovorna mora biti ta odločitev.«
Večina vseh parov, ki želi posvojiti otroka, potrebuje dobro pripravo, saj je poleg skrbi za otroka potrebna tudi čustvena podpora, hkrati pa ti mora biti omogočen prostor, da se o posvojitvi lahko sproščeno pogovarjaš. Živa o svoji izkušnji pove: »Nisem razumela, zakaj v naši družini ni bilo prostora za pogovor o posvojitvi, o vseh ostalih zadevah smo se namreč lahko sproščeno pogovarjali. Sama sem zelo radovedna, vendar sem spoznala, da moja starša o posvojitvi lahko govorita le do določene mere oziroma jima je bilo o tem neprijetno govoriti. To mejo sem spoštovala. Sama sem kljub vsemu potrebovala pogovor o posvojitvi in to sem našla v Društvu Deteljica. Tu sem spoznala dinamiko in proces posvojitve.«
V pripravi na posvojitev skozi pogovor raziskujemo morebitna vprašanja, ki bi jih zastavil posvojeni otrok tekom odraščanja in na katera naj bi bili bodoči posvojitelji pripravljeni. Hkrati pa omogoča, da par še pred prihodom otroka razreši stisko neplodnosti in si s tem omogoči, da se poveže z otrokom tudi na čustveni ravni. Živa pravi: »Ko smo sami v stiski, težko delujemo v drugem odnosu, saj nismo odprti, zato moramo najprej pomiriti sebe. Če dobiš otroka prej, le-ta stisko neprestano odpira z vprašanji, te spominja na dejstvo neplodnosti in to je težko. Bolj, ko svojo stisko predelamo, lažje komuniciramo o posvojitvi in lažje pomagamo otroku v njegovi stiski. Kajti, če otrok čustvene podpore nima, obstaja večja verjetnost, da bo šel v destruktivna vedenja.«
Celotno oddajo Med štirimi stenami si lahko poslušate na spletni povezavi: https://365.rtvslo.si/arhiv/med-stirimi-stenami/