vir: Državni svet
Na posvetu »Kako naj posvojitev sledi potrebam posvojenega otroka?«, ki je potekal v Državnem svetu Republike Slovenije, so se prvič na enem mestu zbrali posvojitelji, odrasli posvojenci, strokovni delavci in predstavniki institucij, ki oblikujejo in soustvarjajo področje posvojitev. Tam izrečene zgodbe so bile pristne, včasih boleče, a hkrati iskreno upajoče. Predvsem pa so pokazale nekaj, kar v strokovnih razpravah pogosto manjka – glas tistih, ki posvojitev živijo, ne le urejajo.
Zgodbe, ki sledijo, niso le osebna pričevanja. So opomnik, da mora sistem posvojitev slediti potrebam posvojenega otroka – včeraj, danes in jutri. So dokaz, da so iskrenost, strokovna usposobljenost in dostop do resnice temelj uspešne posvojitve. In so dragocen vpogled v to, kaj posvojitev pomeni v praksi: za tiste, ki otroke sprejmejo; za tiste, ki so jih rodili; in za tiste, ki med vsemi temi svetovi iščejo svoje mesto.
V nadaljevanju objavljamo izbrane zgodbe posvojiteljev in posvojencev – takšne, kot so bile izrečene na posvetu in kasneje zapisane. Vsaka zase je svet. Skupaj pa tvorijo mozaik izkušenj, ki ga ne sme preslišati nihče, ki dela na področju posvojitev ali o njem odloča.
Iskrenost je rdeča nit priprave na posvojitev otroka
Maja Č. M.
»V Deteljico sem prišla po šestih neuspelih poizkusih umetne oploditve, prizadeta zaradi bolečih neuspehov, socialno izolirana zaradi stigme neplodnosti, globoko nesrečna.
Z možem sva oddala na pristojnem CSD prošnjo za posvojitev, vendar bolj zaradi občutka, da delava nekaj, kar bo razrešilo najin problem. Kaj pomeni posvojitev, je bila samo velika in oddaljena, nepredstavljiva črna luknja.
Če se vrnem na moje tedanje stanje – ko sem vstopila v prostore društva Deteljice, med ljudi, pare z enako izkušnjo, kot sva jo preživljala midva, poslušala njihove najbolj intimne izpovedi, sem najprej občutila globoko olajšanje. Olajšanje, ki ga lahko prinese samo iskrenost med neplodnimi pari, ki so pripravljeni prisluhniti, govoriti in deliti. Iskrenost, ki je možna le ob pristnem stiku v živo ter pod strokovnim vodstvom in je ne moreš poustvariti v kakšnem spletnem forumu o neplodnosti. Ta iskrenost me je osvobodila občutka sramu in neuspeha, ki ga prinaša neplodnost. Po dolgem času sem se počutila normalno in sprejeto.
Šele tako osvobojena posledic neplodnosti, sem se lahko soočila z vsemi neznankami, ki jih prinaša posvojitev otroka in opremila za iskreno komuniciranje o posvojitvi – kaj, koliko in komu poveš; kaj »skriješ« pred svetom; kakšen je odnos s posvojenim otrokom? Ničesar nisem vedela, a se poučila ob izkušnjah drugih.
V društvu Deteljica smo se srečevali neplodni pari brez otrok in pari, ki so že posvojili otroka ter odrasli posvojenci. Kako pomemben je bil stik s pari, ki so doživeli izkušnjo posvojitve, kako dragocene so bile in so še danes njihove iskrene izpovedi o postopku posvojitve, življenju s posvojenim otrokom, izzivih in ovirah v vsakodnevnem življenju, se zavedam z vsakim letom bolj. Poleg nas, tudi naši odraščajoči otroci z zavedanjem samega sebe, hrepenimo po soočenju s pristnimi izkušnjami in iskrenostjo ostalih posvojiteljev in posvojencev pod ustreznim strokovnim vodstvom.
Iskrenost je rdeča nit priprave na posvojitev otroka.
Danes kot mama posvojenega najstnika zlahka rečem:
– da sem neplodna
– da sem posvojiteljica
– da razumem, da brez bioloških staršev tega otroka ne bi bilo in so zato zanj neprecenljivi in prvi v njegovem življenju
– da jih iskreno spoštujem in ne sodim njihovih odločitev
– da sem popolnoma iskrena v odnosu z otrokom glede njegovega izvora, da mu ne prikrivam informacij, ki jih imam v zvezi z biološko družino in postopkom posvojitve ter ga podpiram pri raziskovanju in iskanju morebitnih stikov z biološko družino, prav tako pa sem odprta za potrebe otrokove biološke družine, če bo pobuda za stik prišla z njihove strani.
Poznavanje izvora je temeljna človeška pravica, ki seveda ni mogoča v vsakem trenutku ali vsakem primeru. Tega se zavedam, pa tudi tega, da smo vsi udeleženci v tem procesu dolžni narediti vse, kar je v naši moči. Včasih tudi razumeti, da stik ni mogoč, ampak le, ko smo izčrpali vse možnosti.«
…
Ko se odprejo vrata preteklosti: sinovo iskanje odgovorov
Tadeja G.
Moje ime je Tadeja in z možem imava dva posvojena sinova. Veseli smo in hvaležni za izkušnjo s CSD-jem, ko se je starejši sin na pragu polnoletnosti izrazil željo po srečanju z biološko družino. To željo smo posredovali na pristojni center in nismo vedeli, kako se bodo odzvali.
V enem tednu se nam je oglasila socialna delavka in po telefonu preverila naša pričakovanja. Zagotovila nam je, da bo v arhivu preverila vse podatke in skušala navezati stik z biološko družino. Kmalu nas je obvestila, da je navezala stike in se bo dogovorila za konkreten datum srečanja. S svojim pristopom nam je zelo olajšala zadevo, saj so se porajala razna vprašanja in dvomi, ali ravnamo pravilno. Potem je odšla na porodniško in je stvari predala sodelavkam.
Ker so takšni dogodki edinstveni v življenju posvojenega otroka, kot posvojiteljev in biološke družine in so kot taki lahko zahtevni, sem se obrnila po pomoč k psihologinji, da sva z možem lažje čustveno podprla sina in bolj natančno prepoznavala, kaj se v njem dogaja.
Na CSD-ju so sklicali uvodni sestanek tako z našo posvojiteljsko družino in kasneje še biološko družino, da smo lažje naredili načrt samega srečanja.
Ko se je srečanje naših družin v resnici zgodilo, je strokovna delavka zelo tankočutno vodila razgovor in nas usmerjala, saj je vnaprej poznala naša vprašanja, želje in pričakovanja.
Najin posvojeni sin je dobil odgovore na svoja vprašanja, ni se počutil ogroženo izpostavljenega, strokovne delavke so ves čas nudile potrebno oporo in ohranjale strukturo samega srečanja. To me je prijetno presenetilo kot tudi sina, ki je s srečanja odhajal srečen, nasmejan, s pomembnimi odgovori za svoje življenje. Midva, posvojiteljska starša pa pomirjena, da je dobil to neprecenljivo izkušnjo in odgovore iz ust biološke mame, ki največ štejejo.
Za vse to smo hvaležni strokovnim delavkam centra. Pristopile so strokovno, s človeško toplino in razumevanjem te sinove potrebe. Ena od njih je znanje za delo na rejništvu in posvojitvah nabirala še kot študentka tudi v Programu društva Deteljica. Oba z možem ceniva njihovo naravnanost narediti vse kar je v njihovi moči, da naredijo najboljše možno za posvojenega otroka, biološko in posvojiteljsko družino. V našem primeru jim je uspelo in upam, da jih je opugumilo za vse, ki jih bo taka pot pripeljala k njim na center.
Vendar na centru nas verjetno ne bi bilo, če ne bi imela priložnosti vključitve v program Deteljice in se poučiti o potrebah posvojenih otrok in o načinih kako jim slediti. Starejši sin je prišel k nam iz rejništva star 4 leta, mlajši kot dojenček iz porodnišnice. Življenje pred posvojitvijo bi zlahka zavili v skrivnost, a sva se naučila, da to ni koristno za nobena od nas. Zato sva hvaležna za pripravo, kjer sva se lahko razbremenila posledic neplodnosti, se še bolj povezala v partnerstvu in se pripravila na posvojiteljsko starševstvo. Dobila pa sva tudi prijateljske pare za pomoč tudi drugim, ki se soočajo z enako izkušnjo.
Dovolite mi ob koncu, da nagovorim stroko v imenu nas in otrok, poučite se in opremite za delo s posvojenimi otroki, ko bo do pri vas iskali stik ali samo podatke o biološki družini. Ne znam vam povedati, kako smo hvaležni strokovnim delavkam za to izkušnjo srečanja našega posvojenega sina s svojo družino, v katero se je rodil. Koliko dobrega lahko prinese slišanost te potrebe je težko razumeti, a želim si, da bo čedalje več podobnih izkušenj kot je naša.
…
Biti posvojen pomeni biti izbran in zapuščen hkrati
Ana S.
»Sem posvojena … Iz Auške v Ano.
Od nekaj sem se veliko spraševala o tem, zakaj se posvojena, komu sem podobna, od kod sem, kdo so moji starši ter bratje in sestre, kdo sem jaz. V svoji posvojiteljski družini nisem čutila popolne pripadnosti. Sram me je bilo tega, da sem posvojena. Počutila sem se zavrženo, zavrnjeno. Del mene manjka, nisem celota. Nimam korenin, nisem globoko zasidrana. Nisem izpolnjena.
Moji posvojiteljski starši so kasneje dobili še rodno hčerko. S sestro si nisva podobni. Celo otroštvo so naju ljudje ločevali na »ta je vajina« in »ta je tista, a ne«. Stalno opozarjanje na to, da »nisem original, ampak sem made in Neznano« mi je zelo težko padlo na srce. Kam pa potem pripadam, če ne sem?
Po naravi sem zelo radovedna, vztrajna, ekstravertna, zanimajo me ljudje in odnosi. In nekega dne se je pojavila priložnost, da raziščem, od kje sem in kdo sem. Seveda sem pograbila to priložnost in se podala v to. Vedela sem, da želim vsem svojim vprašanjem priti do dna. Sicer me je bilo strah, a sem si rekla, da boljše slab konec kot neskončen strah. Po kar nekaj časa raziskovanja sem prišla do svojega »slabega konca«. Roditeljica me je ponovno zavrnila oz. mi jasno dala vedeti, da ne samo da me ne želi spoznati, ampak da me prezira. Prvič v življenju sem od sočloveka občutila sovraštvo in prezir. Prvič v življenju me je bilo strah, da mi bo nekdo stregel po življenju. In to ne kdor koli, ampak nekdo, ki bi me moral imeti najraje na svetu. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem sprejela to neskončno zavrnitev. Kljub vsemu sem vesela, da sem se lotila raziskovanja sebe, saj končno vem pri čem sem. Spoznala sem polsestro in širšo družino po roditeljičini strani, ki pa me je močno vzljubila in sprejela. Sedaj vem, kdo so oni – moje korenine, moja kri. O očetu ne vem ničesar in najbrž tudi nikoli ne bom izvedela, a sem se zadovoljila že s polovičko. Zdaj smo povezani v veliko družino, oni in mi, mi in oni, Jovanovići in Stritarji, Stritarji in Jovanovići.
Po vseh mukah, ki sem jih doživela na poti iskanja, končno vem, da je moja posvojitev zame blagoslov in ne prekletstvo. Hvaležna sem za svojo posvojiteljsko družino – starše in sestro. Sedaj čutim, da v resnici veliko bolj pripadam njim, saj nas povezuje skupno življenje, skupna zgodovina in vrednote. In vem, zakaj sem drugačna od njih, saj kri pač ni voda. Biti posvojen pomeni biti izbran in zapuščen hkrati. Postala sem celota in v sebi sem našla mirnost.
…
Naša pot v odprto posvojitev
Klemen K.
Z ženo sva pred 10 leti z namenom posvojitve sprejela dojenčico. Roditeljica si je deklico želela spremljati tudi po tem, ko jo bo oddala in CSD je njeni želji prisluhnil. Zato lahko jaz danes kot posvojitelj spregovorim o odprti posvojitvi.
Več let sva pričakovala svojega otroka. Postopki vzpodbuditve zanositve, a brez umetne oploditve niso obrodili sadov. Kasneje je nastopila še ženina težka bolezen, verjetno pospešena tudi kot posledica postopkov zdravljenja neplodnosti. To prekine prizadevanja za otroka.
Vključiva se v društvo Deteljica in njen program priprave na nadomestno starševstvo. Prične se delo na sebi in predvsem na najinem odnosu. Poslušava in se učiva neposredno od posvojiteljev, odraslih posvojencev in strokovnih delavk z dolgoletnimi izkušnjami na področju posvojitev. Sočasno iščeva odgovor ali je posvojitev pot za naju.
Ženino zdravstveno stanje se izboljšuje in počasi zoriva kot par in morebitna bodoča posvojitelja ali rejnika.
Prideta ponudbi za otroka in rečeva NE. Za oba težka odločitev. Sledim ženi, ki se še ne počuti povsem pripravljena in po bolezni dovolj močna. V tistih trenutkih nama je bila ključna podpora voditeljice programa v odločitvi, da je pomembno, da dozoriva oba.
Tako sva k odločitvi prihajala svobodno in dlje časa. Utrjevala sva zaupanje, da bova, če se bo pokazal primer za naju, to jasno vedela.
Po treh letih po zaključku programa priprave prejmeva klic CSD. Primer je negotov, ne ve se točno ali bo posvojitev ali rejništvo. Kljub temu se odločiva, da deklico sprejmeva. Je najlepši dojenček na svetu.
CSD je bil že pred rojstvom seznanjen z roditeljičino odločitvijo za posvojitev, kljub temu se po rojstvu zapleta in deklica na naju čaka skoraj tri tedne v porodnišnici, preden nas povežejo. Meniva, da ravnanje v korist otroka v podobnih primerih zahteva hitrejše odločanje.
Dojenčica je rojena v Ljubljani, a brez državljanstva. Kot rejnika nisva stranka v postopkih, da bi zanjo lahko to urejala neposredno. Deklica je prvih nekaj let brez osebne izkaznice in s potnim listom za tujca. V potnem listu nima najinega priimka, kar pomeni npr. negotovost pri prehodu državne meje. Na srečo so hrvaški cariniki uvidevni. Pridobitev državljanstva je možna z naturalizacijo, pogoj je 10-letno bivanje na območju republike Slovenije. Preveč.
Sprejmeva in podpirava željo roditeljice, da spremlja dekličin razvoj. Stike z roditeljico in njenimi starši kmalu vzpostavimo. So urejena družina. Midva sva v začetku organizatorja teh srečanj na našem domu, sčasoma pa srečanja postanejo naloga obeh strani.
Ob prvih srečanjih sva čutila veliko žalost roditeljice, ki se je še poslavljala od deklice. V tej stiski sva se obrnila po pomoč k voditeljici programa Deteljice, ki nama je svetovala, kako na primeren način spregovoriti o tem z njo. Roditeljica se je strinjala, da je ob srečanjih najpomembnejše, da se polno posvetimo otroku. Vzdušje, ki je bilo v začetku zadržano, postane bolj odprto in prisrčno.
Po štirih letih rejništva pridemo do posvojitve. Na svečanost povabimo tudi biološko mamo, njeno sestro, babico in dedka. Dogodek je nepozaben za vse, ki smo ga skupaj praznovali, za naju pa neprecenljiv.
Stike z roditeljico redno vzdržujemo, trenutno večinoma na daljavo preko interneta, ker se je roditeljica med tem poročila ter preselila v tujino. Stike ohranjamo tudi z babico in dedkom. Z njima preživi kakšen dan (npr. pri peki dobrot). Hčerki stiki veliko pomenijo. Kako je ta naveza pomembna sva spoznala v Deteljici ob starejših posvojencih, kjer te vezi ni in vidiva, kako po tem hrepenijo.
Pred kratkim se je hčerki rodila polsestrica. Zelo se je je razveselila. Takoj ko je bilo mogoče, smo se odpravili k njim na obisk. Skupaj s polsestrico, roditeljico in njenim možem smo preživeli lepo popoldne. Kasneje nama je babica zaupala besede roditeljice o tem obisku: »Počutila sem se izpolnjeno«.
Hvaležna sva, da imava odprto posvojitev, da se o tem pogovarjamo odprto in iskreno. Vrednosti tega sva se naučila v Programu priprave na posvojitev v Deteljici.
Neizmerno pa občudujeva moč in pogum mlade roditeljice za tako odločitev.
…
Od iskanja odgovorov do posvojitve dveh sorojencev
Damijan D.
V Deteljico sva z ženo vstopila, ko še nisva vedela, ali sploh želiva biti posvojitelja ali ne. Želela sva si le izvedeti več o tej temi in se zato vključila v Program priprave na nadomestno starševstvo.
Začetki niso bili enostavni. Skupina ljudi govori o svojih najbolj osebnih zadevah. Nerodno, z bolečinami. Tudi prva tema, ki smo jo obravnavali, me je presenetila. Razmišljali smo namreč o tem, čez kaj gre roditeljica, ko odda otroka v posvojitev. To mi je vse obrnilo na glavo. O tem vidiku do takrat sploh nisem razmišljal.
S časom sva zorela in spoznala veliko lepega in koristnega. Pogovori o nama so stekli. Od blizu sva videla, kako posvojiteljske družine živijo. Tako sva se počasi začela odpirati za posvojitev.
Vmes pa je zorel tudi najin odnos. Prišla sva do spoznanja, da ni treba, da imava otroke. Da je povsem OK in dovolj, da sva samo midva.
Mesec po tem spoznanju sva dobila klic. Tako je k nama prišla najina Anna. Čez noč. Ko sem prvič držal to nebogljeno bitje v svojih rokah, se je v meni nekaj spremenilo. Kot bi odrezal. Naenkrat sem bil odgovoren za to življenje in nič drugega ni bilo pomembno. Čez štiri leta sva posvojila še fanta, Tima, ki je Annin biološki polbrat.
Od samega začetka sva se z otrokoma pogovarjala o tem, da sta posvojena in da imata več sorojencev, ki so tudi posvojeni. Ti sorojenci so ju vedno zanimali. Kje so, kako so videti, kako jim gre…
In nekega dne je s pomočjo centrov za socialno delo prišlo do srečanja še s tremi posvojenimi sestrami mojih dveh otrok. To srečanje je bilo res nekaj posebnega, čudovitega. Ko smo se peljali nazaj domov, sta moja otroka kar žarela. Še posebej hči. Tako je bila ponosna, da je naslednji dan v šoli svojo zgodbo povedala pred celim razredom.
Še danes smo v stiku. Kadar se srečamo, te otroke kar vleče skupaj. Gredo v svojo dinamiko in zdi se, da takrat posvojitelji sploh ne obstajamo. Tako močna je ta biološka krvna vez, ta neverjetni magnet med sorojenci v posvojitvi.
Vidim, predvsem pri hčeri, da ji ni vseeno. Ohranja stik s sestrami, in kadar jim ne gre dobro, trpi tudi sama. Čutiti je to prvinsko pripadnost, ljubezen, skrb.
Deteljica mi je dala veliko. Izkušnja posvojiteljstva pa je takšna, da danes ne bi hotel, da bi bilo drugače. In kdo bi si takrat, ko sva z ženo sprejela, da bo OK tudi če sva samo midva, mislil, da bova imela tako široko družino v povsem nepredstavljivih dimenzijah.
…
Izgubljeni spis, izgubljeni del mene: pričevanje posvojene osebe
Maja J.
Moje ime je Maja. Sem mama, partnerka — in posvojenka. Pred desetimi leti sem začutila močno potrebo, da poiščem svoje korenine. Da razumem, kdo sem, od kod prihajam, da bi to celoto sebe nekoč lahko predala tudi svojemu sinu. Obrnila sem se na center za socialno delo. Pričakovala sem strokovno in sočutno podporo. Namesto tega sem občutila negotovost – ne le svojo, temveč tudi negotovost socialne delavke, ki je imela primere posvojitev. Zdelo se mi je, da ne ve, kako naj z menoj ravna, kot da bi bilo moje vprašanje nekaj, česar se je treba bati. Povedala sem ji, da si želim vpogled v svoje dokumente. Da bi rada izvedela, kdo je moja biološka mama, kakšna je bila moja družina, zakaj sem bila dana v posvojitev. Odgovorila mi je, da spisa nima pri sebi, da bi morda lahko bil v arhivu. A pozneje sem izvedela nekaj, kar me je izjemno razžalostilo – da mojega spisa ni več, da se je preprosto izgubil. Bila sem razočarana nad sistemom. Počutila sem se, kot da sem izgubila del sebe. Tisto, kar je zame pomenilo življenjsko zgodbo, korenine, identiteto – se je izgubilo nekje med fascikli in arhivi. Še bolj boleče pa je bilo spoznanje, da se strokovnim delavcem to ni zdelo posebej pomembno. Vem, da ne morejo vedeti, koliko nam to pomeni, ker sami posvojitve niso doživeli. Ampak želela bi si, da bi vsaj poskusili razumeti. Ta spis – to ni le list papirja. Spis je naša identiteta. Spis sem jaz – Maja. Imam pravico do njega. Strokovni delavci naj te spise jemljejo izredno odgovorno, ne mačehovsko, ne kot neko birokratsko mapo, ampak kot dokument, ki nosi težo življenja. Ko posvojeni otrok ne dobi svojega spisa, je občutek tak, kot da bi bil izbrisan, kot da ne obstaja. A vsi vemo, da to ni res. Potem me je socialna delavka vprašala: »Ste nesrečna, ker iščete svojo biološko družino?« Odgovorila sem: »Ne, nisem nesrečna. Samo želim razumeti, kdo sem.« In dodala sem nekaj, kar bi moralo biti samoumevno: Ko posvojeni otrok pride po podatke o svojem izvoru, to ne pomeni, da je nesrečen. Pomeni, da želi razumeti samega sebe. To so osnove, ki bi jih morala stroka razumeti. Iskanje identitete ni znak nezadovoljstva, temveč znak zrelosti in notranje potrebe po povezanosti z lastno zgodbo. Zato apeliram na vas – na socialne delavce, sodnike, predstavnike Socialne zbornice, zakonodajalce – da začutite, kako globoko osebna in življenjska je ta tema za vsakega posvojenega otroka. Ko govorimo o posvojitvah, ne govorimo le o postopkih, papirjih in odločitvah. Govorimo o življenjih. O otrocih, ki si zaslužijo, da jih nekdo posluša, razume in spremlja – ne le do trenutka posvojitve, temveč skozi vsa življenjska obdobja. Zdravstveni podatki, družinske anamneze, zgodovina – to niso zgolj formalnosti. So del identitete, del telesnega in duševnega zdravja. Posvojen otrok bo kot odrasel obiskoval zdravnike, imel bo svoje otroke, in vedno znova bo naletel na vprašanja, na katera ne zna odgovoriti, ker teh podatkov nikoli ni prejel. Potrebujemo sistem, ki bo posvojencem omogočil dostop do lastnih korenin – spoštljivo, strokovno in varno. Potrebujemo tudi strokovnjake, ki se zavedajo občutljivosti teh tem, ki razumejo, da posvojenec ne išče krivde, temveč pripadnost. Kot odrasla posvojenka si želim, da bi stroka pokazala več odprtosti za učenje na tem področju. Kot odrasla posvojenka želim, da bi stroka pokazala več odprtosti za učenje na tem področju. Mi, odrasli posvojenci lahko s svojimi izkušnjami bogatimo znanje, ki ga potrebuje stroka, ki odloča o zakonodajnem okviru posvojitev in strokovnem pristopu do nas in naših potreb. Lahko delimo svoje izkušnje iz otroštva, najstništva in odraslosti. Vsako obdobje prinaša svoje izzive. Naša pričevanja so živi dokazi, da posvojitev ni dogodek, temveč življenjski proces. Zato vas danes ne nagovarjam le kot posameznica s svojo zgodbo, ampak kot glas mnogih, ki nosimo podobne izkušnje. Apeliram, da se področje posvojitev obravnava celostno, sistemsko in s poudarkom na potrebah otroka, ki postane odrasel – a nikoli ne neha biti posvojen. Naj bo prihodnost takšna, da posvojen otrok ne bo več čutil sramu, ko bo želel vedeti, kdo je. Naj bo sistem, ki mu bo to omogočil – brez predsodkov, brez strahu, s spoštovanjem.
…
Naša zgodba o dveh posvojitvah in eni veliki družini
Borut in Tanja N.
Sva Borut in Tanja. Imela sva precej neuspešnih postopkov zunajtelesne oploditve. Čas med postopki IVF je bil za naju izjemno psihično naporen. Najhujše je bilo spoznanje, da morda nikoli ne bova imela otrok, da bova brez otroškega smeha, joka in da se bova postarala sama. Po vseh neuspelih postopkih sva bila utrujena in izčrpana. Odločila sva, da dreva na pot posvojitve otroka. Nič nisva vedela o posvojitvi, zato sva se leta 2012 vključila v program društva Deteljica in razmišljala sva tudi o posvojitvi iz tujine.
V društvu Deteljica sva dobila prostor, da sva varno spregovorila o bolečih posledicah neplodnosti. Dobila pa sva tudi potrebne informacije o prepoznavanju posebnosti in potreb posvojencev in se skozi izkušnje drugih poučila, kako pomembno je, da otrok spozna svojo biološko družino. O pomenu tako imenovane odprte posvojitve nisva vedela nič. Začeti pa sva morala pri sebi, pri najinih odnosih, pri odnosih v najini biološki družini in soočanju z neplodnostjo. Skratka ustvariti sva morala vse potrebne pogoje za zdravo posvojitev. In sva jih. Vmes sva doživela izredno bolečo izkušnjo poskusa posvojitve otroka iz Rusije, saj sva bila od posrednikov posvojitve zavedena glede zdravstvenega stanja in telesnega razvoja otroka. Brez razumevanja in podpore članov Deteljice, bi težko prebrodila krivdo, ki te vleče k tlom, ko zavrneš otroka.
V avgustu leta 2015 sva od CSD dobila povabilo na razgovor za posvojitev temnopolte deklice, ki je že bila posvojena iz Gane in nato s strani posvojiteljske družine, zaradi domnevnih zdravstvenih težav, pripeljana v bolnišnico. Posvojitelja sta se deklici odpovedala in zato je pristojni CSD iskal, ustrezne posvojitelje. Dogovorili smo se, da jo obiščeva v bolnišnici, in kemija med nami je bila neverjetna. Sprva je bila prestrašena, nato pa naju je povabila v sobo na kavico, in ko se je še stisnila k nama, sva vedela, da nama je namenjena. In tako je prišla k nama
CSD nam je dal zelo malo informacij o deklici, skoraj nič in prav tako nama niso dali dokumentov, ki jih je deklica že imela npr. osebni dokument, zdravstveno izkaznico, češ da nama le teh ne morejo posredovati zaradi varovanja osebnih podatkov (na dokumentih je bil naveden priimek prejšnjih posvojiteljev). Zaradi tega sva imela veliko problemov ob prehodu meje in obiskih zdravnika. Omenjena dokumenta sva dobila šele po dodatnem posredovanju in pojasnilu drugih organov. Prav tako tudi nisva dobila informacij glede dekličine biološke družine, rekli so nama celo, da naj bi bili biološki starši mrtvi. Prikrivali so tudi bivše posvojitelje, čeprav so bili pripravljeni storiti vse, kar je bilo potrebno za oddajo otroka.
Zavedala pa sva se, kako pomembne so za posvojenega otroka informacije o njegovi biološki družini in pot, kako je prišla k nam. To nama ni dalo miru, zato sva začela po raznoraznih vezah iskati biološko družino in jo po enem letu truda tudi našla. Z njimi smo navezali stike in bili vsa ta leta na vezi preko prijateljev iz Gane ter preko interneta. Pridobili smo tudi veliko slik iz hčerkine mladosti. Skupaj smo pripravili album z vsemi slikami, ki ga je vedno imela pri sebi ter se vseskozi pogovarjali, kako veliko družino imamo sedaj, ko smo našli tudi njeno biološko družino. Njeno veselje ob spoznanju, da smo se povezali, da jo sprejemamo skupaj z njenimi starši in sorojenci, je nekaj neponovljivega. Skupaj smo se odločali za pomoč, ki smo jo občasno namenili njim in skupaj veseli ob lepih trenutkih in jokali ob izgubi hčerkine mame.
Letos, ko je hčerka stara 13 let in že čustveno pripravljena na srečanje s svojimi v Gani, smo jih obiskali. Srečanje je bilo zelo čustveno in hčerka je vidno bolj pomirjena. Imamo tudi podatke o družini, ki jo je pripeljala v Slovenijo, vendar zaenkrat o njej še ne sprašuje, ve pa, da bo imela najino pomoč pri morebitnem iskanju in večno podporo pri ganskih sorodnikih.
Leta 2019 pa se je naša družina povečala še za enega člana, v posvojitev smo sprejeli takrat 6-letnega fantka. Pri tej posvojitvi sva dobila malce več informacij o njegovi biološki družini kot pri hčerki, nisva pa dobila dovolj informacij o fantovem psihičnem stanju, katerih posledice čutimo ves čas. To je bila ena prvih posvojitev po Družinskem zakoniku in izkazalo se je, da je novo določeni t. i. adaptacijski rok 6-ih mesecev absolutno prekratek. V našem primeru ni bilo možno ugotoviti, ali bomo kos otrokovim težavam in prav tako tudi strokovna služba CSD ni mogla oceniti svoje odločitve, ali bo ta izbira, namestitev k nam res v korist otroka. Je pa to nujno pred zaključkom posvojitve, ki jo izvede sodišče. Ukinitev eno-leto trajajoče adaptacijske dobe, ki je bila po stari zakonodaji, je v škodo vsem udeleženim v postopku posvojitve, predvsem pa otroku.
Zdaj ima naš posvojeni sin 12 let. Ves čas, odkar je prišel k nam ima stik s svojo družino, predvsem dedkom. Posledice življenja pred posvojitvijo so še. Povezanost s prijateljsko skupnostjo iz Deteljice nam daje oporo in moč na poti spoprijemanja z izzivi posvojitve.
…
Moja pot do korenin
Kaja J. J.
Že kot majhna deklica sem vedela, da sem posvojena. Moja mama mi je o tem vedno pripovedovala iskreno, skozi zgodbe in pogovore. Nikoli ni bilo skrivnosti, le radovednost, ki je z leti rasla. Spraševala sem se, komu sem podobna, kdo so ljudje, iz katerih izhajam, kakšna je moja biološka mama. Z leti je ta želja po spoznanju postala močnejša — ne zato, ker bi iskala novo družino, temveč zato, ker sem želela razumeti sebe in svoje korenine.
Ko sem pri 19. letih končno vzpostavila stik s svojo biološko mamo in predvsem, ko sem pri skoraj 30. letih spoznala še preostali del biološke družine, sem razumela, kako globoko je to povezano z identiteto – in ne le z mojo. Spoznala sem, da to srečanje ni bilo pomembno samo zame, ampak tudi zanje. Kljub temu da moj biološki oče ne želi stikov z mano, so me babica, teta in stric sprejeli z odprtim srcem.
Zanje sem postala del, ki je dolgo manjkal v njihovi družinski zgodbi. Njihova ljubezen in sprejemanje sta bila brezpogojna, kot bi me poznali od nekdaj. Dali so mi občutek pripadnosti, njihove besede in dejanja so mi pokazali, da družinska vez ne nastane le iz skupnega življenja, ampak tudi iz povezanosti, ki preseže čas in razdaljo.
Zanje je bilo moje pojavljanje v njihovem življenju boleče, a tudi zdravilno. Bolečina prihaja iz spoznanja, da niso vedeli, da obstajam. Da mi niso mogli zagotoviti varnega doma in ljubeče družine — ne zato, ker tega ne bi zmogli, ampak ker jim resnica nikoli ni bila razkrita. Ko so izvedeli zame, so se morali sprijazniti tudi s tem, da je moj biološki oče prekinil stike z njimi. Pa vendar so se odločili, da me bodo sprejeli. Da bodo zame tam, ne glede na to, kaj si želi on. To dejanje sprejemanja je bilo zanje izjemno pogumno.
Zame pa je bilo to srečanje prav tako zdravilno. Ko sem povezala vse tri družine, obe biološki in posvojiteljsko sem se prvič počutila, kot da resnično pripadam obema svetovoma – tistemu, ki me je vzgojil, in tistemu, iz katerega izhajam.
Zdaj, ko gledam nazaj, vem, da je spoznavanje bioloških korenin veliko več kot iskanje odgovorov. Gre za povezovanje zgodb, za celjenje ran, za vrnitev izgubljenega dela sebe — v meni in v njih.
Zakaj ne smem vedeti, kdo sem?
Lana B.
Sem Lana, stara 21 let. Posvojena sem bila kot novorojenček. Z osmimi dnevi sem bila dana v roke atiju in mami. Onadva sta se več let bojevala z neplodnostjo in začela obiskovati program Društva Deteljica z željo po posvojitvi otroka.
Da sem posvojena vem, od kar pomnim. Pred mano tega nikoli niso skrivali. Tudi znotraj širše družine in prijateljev je bilo dejstvo znano in toplo sprejeto.
Že od malega sem mami pogosto povpraševala o tem kaj ona ve, od kod sem in kdo so moji biološki starši, vendar mi nikoli ni mogla zares odgovoriti česa drugega kot to, da tudi ona nič ne ve. Pokazala mi je mojo odločbo o posvojitvi, v kateri je o biološki mami zapisano le to, da je bila mladoletna.
Ko sem bila stara 11 let, je moje zanimanje začelo naraščati. Mami mi je ponudila, da pokličeva strokovno delavko, ki je mojo posvojitev vodila. Na moje veliko razočaranje se gospa ni spomnila drugega kot to, da je bila moja mati zelo mlada in da je bila ob njej njena mama.
Z mami nisva odnehali. Čez leto dni sva poslali na Center za socialno delo prošnjo za pridobitev splošnih podatkov o moji posvojitvi. Povabili so naju na CSD in pričakali sta naju dve strokovni delavki, starejša je odhajala v pokoj, mlajša je prevzemala njeno delo.
Imela sem 12 let. Gospe sta od mene želeli, da se predstavim in povem, kaj vem o posvojitvi, nato pa sta mi zastavili vprašanje, ki ga ne bom nikoli pozabila, »A si nezadovoljna v svoji posvojiteljski družini ali zakaj te zanima kdo so tvoji biološki starši?«… obe z mami sva za trenutek ostali brez besed. Želela sem jima povedati, da sem zadovoljna v svoji družini in da razlog ni to, onidve pa sta mi začeli zatrjevati, da potemtakem ni nobene potrebe, da me sploh kaj zanima. Da naj uživam v družini, kjer sem in to je to, problem rešen. Veliko mi je pomenilo, da se je moja mami zavzela zame in jima rekla, da onidve meni nimata nobene pravice govoriti, kaj me lahko zanima in kaj ne. Začela ju je spraševati, kaj mi lahko povesta, kaj je napisano v mojem spisu in podobno. Izvedeli pa sva samo, da do spisne dokumentacije ne moreva dostopati in da je največ, kar mi lahko rečejo, da naj se vrnem, ko bom polnoletna.
Sledilo je čakanje mojega 18. leta. Zanimanje okoli moje posvojitve ni ponehalo, iskanje same sebe se je le še stopnjevalo.
Končno je prišlo leto 2022 in manj kot mesec dni po rojstnem dnevu, sem na Center za socialno delo poslala prošnjo za ponovno srečanje. Glede na prejšnjo izkušnjo sem se odločila, da želim ob sebi podporo ene izmed starejših prijateljic, ki že ima izkušnje z odkrivanjem svojih bioloških korenin. Ko sva prišli na center za socialno delo, sta naju ponovno pričakali dve strokovni delavki. Želeli sta vedeti, kaj vem o svoji posvojitvi in kdo je prijateljica ob meni. Ko sva povedali, da je tudi ona posvojena, se je njun fokus preusmeril nanjo. Zanimalo ju je, kaj ona ve o svojih starših, če jih pozna in tako dalje. Ne glede na to, kako se je trudila pogovor obrniti nazaj k meni, ju je bolj zanimala njena zgodba. Vse, kar sem tekom srečanja izvedela je bilo to, da tudi oni trenutno nimajo dostopa do moje dokumentacije, tako da naj jim čez nekaj tednov ali raje mesecev ponovno pišem, da mi povejo, če lahko kaj izvem.
To srečanje me je močno potrlo, saj sem bila prepričana, da bom končno kaj izvedela. Željo po iskanju informacij o bioloških starših sem se odločila nekoliko potlačiti. Kljub temu pa sem pogosto opazovala neznance in neznanke z mislijo kaj bi bilo, če bi nekdo izmed njih bil moj biološki oče ali mama. Domišljala sem si, kakšna sta, kakšno je njuno življenje, imam kaj bratov/sester? Ali moj oče sploh ve, da obstajam? Smo si kaj podobni na pogled? Je bil razlog za mojo posvojitev le mladoletnost ali še kaj drugega?
Leta 2024 sem se le odločila, da je minilo dovolj časa, in ponovno pisala mail na CSD z vprašanjem, če zdaj lahko kaj izvem. Da v resnici ne potrebujem stika s starši, ampak zgolj želim osnovne informacije o njih. V odgovor sem dobila le, da se moja biološka mama ni odzvala na njihov poziv in da mi vpogleda v spisovno dokumentacijo ne morejo odobriti, lahko pa mi posredujejo podatke o zdravstvenem stanju bioloških staršev. Ponovno sem bila razočarana. Iskreno samo ne razumem, zakaj mi tega niso mogli povedati že prvič. Zakaj vse to podaljševanje mojega upanja v prazno.
Pred osmimi meseci sem jih prosila za zdravstvene informacije. Odgovor je bil, da mi povejo, takoj ko jih prejmejo. Nedolgo nazaj sem izvedela, da podatkov še vedno niso prejeli.
Sem že nekaj let starejša, kot je bila moja biološka mama, ko me je rodila. Počasi razmišljam o svoji družini in o tem, kako bo moja praznina glede bioloških korenin vplivala na moje otroke. Sprašujem se, zakaj nimam pravice izvedeti, katere narodnosti sem, zakaj ne smem izvedeti, katere dedne/genetske bolezni lahko čakajo mene ali moje otroke. Zakaj ima lahko ženska, ki se me je zavestno odrekla več podpore s strani sistem kot jaz? Otrok? Zanima me, zakaj se posvojenim otrokom nabija krivdo, ko iščemo svoje korenine. Sprejemljivo je, da ima vsak najstnik krizo identitete, posvojen otrok, ki o sebi ne ve nič, pa mora biti zgolj hvaležen. Ali se zavedate kakšno je to obdobje za posvojenega otroka, ki je brez informacij, brez korenin …