Zgodbe

Iskrenost je rdeča nit priprave na posvojitev otroka

»V Deteljico sem prišla po šestih neuspelih poizkusih umetne oploditve, prizadeta zaradi bolečih neuspehov, socialno izolirana zaradi stigme neplodnosti, globoko nesrečna.

Z možem sva oddala na pristojnem CSD prošnjo za posvojitev, vendar bolj zaradi občutka, da delava nekaj, kar bo razrešilo najin problem. Kaj pomeni posvojitev, je bila samo velika in oddaljena, nepredstavljiva črna luknja.

Če se vrnem na moje tedanje stanje – ko sem vstopila v prostore društva Deteljice, med ljudi, pare z enako izkušnjo, kot sva jo preživljala midva, poslušala njihove najbolj intimne izpovedi, sem najprej občutila globoko olajšanje. Olajšanje, ki ga lahko prinese samo iskrenost med neplodnimi pari, ki so pripravljeni prisluhniti, govoriti in deliti. Iskrenost, ki je možna le ob pristnem stiku v živo ter pod strokovnim vodstvom in je ne moreš poustvariti v kakšnem spletnem forumu o neplodnosti. Ta iskrenost me je osvobodila občutka sramu in neuspeha, ki ga prinaša neplodnost. Po dolgem času sem se počutila normalno in sprejeto.

Šele tako osvobojena posledic neplodnosti, sem se lahko soočila z vsemi neznankami, ki jih prinaša posvojitev otroka in opremila za iskreno komuniciranje o posvojitvi – kaj, koliko in komu poveš; kaj »skriješ« pred svetom; kakšen je odnos s posvojenim otrokom? Ničesar nisem vedela, a se poučila ob izkušnjah drugih.

V društvu Deteljica smo se srečevali neplodni pari brez otrok in pari, ki so že posvojili otroka ter odrasli posvojenci. Kako pomemben je bil stik s pari, ki so doživeli izkušnjo posvojitve, kako dragocene so bile in so še danes njihove iskrene izpovedi o postopku posvojitve, življenju s posvojenim otrokom, izzivih in ovirah v vsakodnevnem življenju, se zavedam z vsakim letom bolj. Poleg nas, tudi naši odraščajoči otroci z zavedanjem samega sebe, hrepenimo po soočenju s pristnimi izkušnjami in iskrenostjo ostalih posvojiteljev in posvojencev pod ustreznim strokovnim vodstvom.

Iskrenost je rdeča nit priprave na posvojitev otroka.

Danes kot mama posvojenega najstnika zlahka rečem:

– da sem neplodna

– da sem posvojiteljica

– da razumem, da brez bioloških staršev tega otroka ne bi bilo in so zato zanj neprecenljivi in prvi v njegovem življenju

– da jih iskreno spoštujem in ne sodim njihovih odločitev

– da sem popolnoma iskrena v odnosu z otrokom glede njegovega izvora, da mu ne prikrivam informacij, ki jih imam v zvezi z biološko družino in postopkom posvojitve ter ga podpiram pri raziskovanju in iskanju morebitnih stikov z biološko družino, prav tako pa sem odprta za potrebe otrokove biološke družine, če bo pobuda za stik prišla z njihove strani.

Poznavanje izvora je temeljna človeška pravica, ki seveda ni mogoča v vsakem trenutku ali vsakem primeru. Tega se zavedam, pa tudi tega, da smo vsi udeleženci v tem procesu dolžni narediti vse, kar je v naši moči. Včasih tudi razumeti, da stik ni mogoč, ampak le, ko smo izčrpali vse možnosti.«

Maja Č. M.

Ko se odprejo vrata preteklosti: sinovo iskanje odgovorov

Moje ime je Tadeja in z možem imava dva posvojena sinova. Veseli smo in hvaležni za izkušnjo s CSD-jem, ko se je starejši sin na pragu polnoletnosti izrazil željo po srečanju z biološko družino. To željo smo posredovali na pristojni center in nismo vedeli, kako se bodo odzvali.

 V enem tednu se nam je oglasila socialna delavka in po telefonu preverila naša pričakovanja. Zagotovila nam je, da bo v arhivu preverila vse podatke in skušala navezati stik z biološko družino. Kmalu nas je obvestila, da je navezala stike in se bo dogovorila za konkreten datum srečanja. S svojim pristopom nam je zelo olajšala zadevo, saj so se porajala razna vprašanja in dvomi, ali ravnamo pravilno. Potem je odšla na porodniško in je stvari predala sodelavkam.

Ker so takšni dogodki edinstveni v življenju posvojenega otroka, kot posvojiteljev in biološke družine in so kot taki lahko zahtevni, sem se obrnila po pomoč k psihologinji, da sva z možem lažje čustveno podprla sina in bolj natančno prepoznavala, kaj se v njem dogaja.

Na CSD-ju so sklicali uvodni sestanek tako z našo posvojiteljsko družino in kasneje še biološko družino, da smo lažje naredili načrt samega srečanja.

Ko se je srečanje naših družin v resnici zgodilo, je strokovna delavka zelo tankočutno vodila razgovor in nas usmerjala, saj je vnaprej poznala naša vprašanja, želje in pričakovanja.

Najin posvojeni sin je dobil odgovore na svoja vprašanja, ni se počutil ogroženo izpostavljenega, strokovne delavke so ves čas nudile potrebno oporo in ohranjale strukturo samega srečanja. To me je prijetno presenetilo kot tudi sina, ki je s srečanja odhajal srečen, nasmejan, s pomembnimi odgovori za svoje življenje. Midva, posvojiteljska starša pa pomirjena, da je dobil to neprecenljivo izkušnjo in odgovore iz ust biološke mame, ki največ štejejo.

Za vse to smo hvaležni strokovnim delavkam centra. Pristopile so strokovno, s človeško toplino in razumevanjem te sinove potrebe. Ena od njih je znanje za delo na rejništvu in posvojitvah nabirala še kot študentka tudi v Programu društva Deteljica. Oba z možem ceniva njihovo naravnanost narediti vse kar je v njihovi moči, da naredijo najboljše možno za posvojenega otroka, biološko in posvojiteljsko družino. V našem primeru jim je uspelo in upam, da jih je opugumilo za vse, ki jih bo taka pot pripeljala k njim na center.

Vendar na centru nas verjetno ne bi bilo, če ne bi imela priložnosti vključitve v program Deteljice in se poučiti o potrebah posvojenih otrok in o načinih kako jim slediti. Starejši sin je prišel k nam iz rejništva star 4 leta, mlajši kot dojenček iz porodnišnice. Življenje pred posvojitvijo bi zlahka zavili v skrivnost, a sva se naučila, da to ni koristno za nobena od nas. Zato sva hvaležna za pripravo, kjer sva se lahko razbremenila posledic neplodnosti, se še bolj povezala v partnerstvu in se pripravila na posvojiteljsko starševstvo. Dobila pa sva tudi prijateljske pare za pomoč tudi drugim, ki se soočajo z enako izkušnjo.

Dovolite mi ob koncu, da nagovorim stroko v imenu nas in otrok, poučite se in opremite za delo s posvojenimi otroki, ko bo do pri vas iskali stik ali samo podatke o biološki družini. Ne znam vam povedati, kako smo hvaležni strokovnim delavkam za to izkušnjo srečanja našega posvojenega sina s svojo družino, v katero se je rodil. Koliko dobrega lahko prinese slišanost te potrebe je težko razumeti, a želim si, da bo čedalje več podobnih izkušenj kot je naša.

Tadeja G.

Biti posvojen pomeni biti izbran in zapuščen hkrati

»Sem posvojena … Iz Auške v Ano.

Od nekaj sem se veliko spraševala o tem, zakaj se posvojena, komu sem podobna, od kod sem, kdo so moji starši ter bratje in sestre, kdo sem jaz. V svoji posvojiteljski družini nisem čutila popolne pripadnosti. Sram me je bilo tega, da sem posvojena. Počutila sem se zavrženo, zavrnjeno. Del mene manjka, nisem celota. Nimam korenin, nisem globoko zasidrana. Nisem izpolnjena.

Moji posvojiteljski starši so kasneje dobili še rodno hčerko. S sestro si nisva podobni. Celo otroštvo so naju ljudje ločevali na »ta je vajina« in »ta je tista, a ne«. Stalno opozarjanje na to, da »nisem original, ampak sem made in Neznano« mi je zelo težko padlo na srce. Kam pa potem pripadam, če ne sem?

Po naravi sem zelo radovedna, vztrajna, ekstravertna, zanimajo me ljudje in odnosi. In nekega dne se je pojavila priložnost, da raziščem, od kje sem in kdo sem. Seveda sem pograbila to priložnost in se podala v to. Vedela sem, da želim vsem svojim vprašanjem priti do dna. Sicer me je bilo strah, a sem si rekla, da boljše slab konec kot neskončen strah. Po kar nekaj časa raziskovanja sem prišla do svojega »slabega konca«. Roditeljica me je ponovno zavrnila oz. mi jasno dala vedeti, da ne samo da me ne želi spoznati, ampak da me prezira. Prvič v življenju sem od sočloveka občutila sovraštvo in prezir. Prvič v življenju me je bilo strah, da mi bo nekdo stregel po življenju. In to ne kdor koli, ampak nekdo, ki bi me moral imeti najraje na svetu. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem sprejela to neskončno zavrnitev. Kljub vsemu sem vesela, da sem se lotila raziskovanja sebe, saj končno vem pri čem sem. Spoznala sem polsestro in širšo družino po roditeljičini strani, ki pa me je močno vzljubila in sprejela. Sedaj vem, kdo so oni – moje korenine, moja kri. O očetu ne vem ničesar in najbrž tudi nikoli ne bom izvedela, a sem se zadovoljila že s polovičko. Zdaj smo povezani v veliko družino, oni in mi, mi in oni, Jovanovići in Stritarji, Stritarji in Jovanovići.

Po vseh mukah, ki sem jih doživela na poti iskanja, končno vem, da je moja posvojitev zame blagoslov in ne prekletstvo. Hvaležna sem za svojo posvojiteljsko družino – starše in sestro. Sedaj čutim, da v resnici veliko bolj pripadam njim, saj nas povezuje skupno življenje, skupna zgodovina in vrednote. In vem, zakaj sem drugačna od njih, saj kri pač ni voda. Biti posvojen pomeni biti izbran in zapuščen hkrati. Postala sem celota in v sebi sem našla mirnost.

Ana S.

Naša pot v odprto posvojitev 

Z ženo sva pred 10 leti z namenom posvojitve sprejela dojenčico. Roditeljica si je deklico želela spremljati tudi po tem, ko jo bo oddala in CSD je njeni želji prisluhnil. Zato lahko jaz danes kot posvojitelj spregovorim o odprti posvojitvi.

Več let sva pričakovala svojega otroka. Postopki vzpodbuditve zanositve, a brez umetne oploditve niso obrodili sadov. Kasneje je nastopila še ženina težka bolezen, verjetno pospešena tudi kot posledica postopkov zdravljenja neplodnosti. To prekine prizadevanja za otroka.

Vključiva se v društvo Deteljica in njen program priprave na nadomestno starševstvo. Prične se delo na sebi in predvsem na najinem odnosu. Poslušava in se učiva neposredno od posvojiteljev, odraslih posvojencev in strokovnih delavk z dolgoletnimi izkušnjami na področju posvojitev. Sočasno iščeva odgovor ali je posvojitev pot za naju.

Ženino zdravstveno stanje se izboljšuje in počasi zoriva kot par in morebitna bodoča posvojitelja ali rejnika.

Prideta ponudbi za otroka in rečeva NE. Za oba težka odločitev. Sledim ženi, ki se še ne počuti povsem pripravljena in po bolezni dovolj močna. V tistih trenutkih nama je bila ključna podpora voditeljice programa v odločitvi, da je pomembno, da dozoriva oba.

Tako sva k odločitvi prihajala svobodno in dlje časa. Utrjevala sva zaupanje, da bova, če se bo pokazal primer za naju, to jasno vedela.

Po treh letih po zaključku programa priprave prejmeva klic CSD. Primer je negotov, ne ve se točno ali bo posvojitev ali rejništvo. Kljub temu se odločiva, da deklico sprejmeva. Je najlepši dojenček na svetu.

CSD je bil že pred rojstvom seznanjen z roditeljičino odločitvijo za posvojitev, kljub temu se po rojstvu zapleta in deklica na naju čaka skoraj tri tedne v porodnišnici, preden nas povežejo. Meniva, da ravnanje v korist otroka v podobnih primerih zahteva hitrejše odločanje.

Dojenčica je rojena v Ljubljani, a brez državljanstva. Kot rejnika nisva stranka v postopkih, da bi zanjo lahko to urejala neposredno. Deklica je prvih nekaj let brez osebne izkaznice in s potnim listom za tujca. V potnem listu nima najinega priimka, kar pomeni npr. negotovost pri prehodu državne meje. Na srečo so hrvaški cariniki uvidevni. Pridobitev državljanstva je možna z naturalizacijo, pogoj je 10-letno bivanje na območju republike Slovenije. Preveč.

Sprejmeva in podpirava željo roditeljice, da spremlja dekličin razvoj. Stike z roditeljico in njenimi starši kmalu vzpostavimo. So urejena družina. Midva sva v začetku organizatorja teh srečanj na našem domu, sčasoma pa srečanja postanejo naloga obeh strani.

Ob prvih srečanjih sva čutila veliko žalost roditeljice, ki se je še poslavljala od deklice. V tej stiski sva se obrnila po pomoč k voditeljici programa Deteljice, ki nama je svetovala, kako na primeren način spregovoriti o tem z njo. Roditeljica se je strinjala, da je ob srečanjih najpomembnejše, da se polno posvetimo otroku. Vzdušje, ki je bilo v začetku zadržano, postane bolj odprto in prisrčno.

Po štirih letih rejništva pridemo do posvojitve. Na svečanost povabimo tudi biološko mamo, njeno sestro, babico in dedka. Dogodek je nepozaben za vse, ki smo ga skupaj praznovali, za naju pa neprecenljiv.

Stike z roditeljico redno vzdržujemo, trenutno večinoma na daljavo preko interneta, ker se je roditeljica med tem poročila ter preselila v tujino. Stike ohranjamo tudi z babico in dedkom. Z njima preživi kakšen dan (npr. pri peki dobrot). Hčerki stiki veliko pomenijo. Kako je ta naveza pomembna sva spoznala v Deteljici ob starejših posvojencih, kjer te vezi ni in vidiva, kako po tem hrepenijo.

Pred kratkim se je hčerki rodila polsestrica. Zelo se je je razveselila. Takoj ko je bilo mogoče, smo se odpravili k njim na obisk. Skupaj s polsestrico, roditeljico in njenim možem smo preživeli lepo popoldne. Kasneje nama je babica zaupala besede roditeljice o tem obisku: »Počutila sem se izpolnjeno«.

Hvaležna sva, da imava odprto posvojitev, da se o tem pogovarjamo odprto in iskreno. Vrednosti tega sva se naučila v Programu priprave na posvojitev v Deteljici.

Neizmerno pa občudujeva moč in pogum mlade roditeljice za tako odločitev.

Klemen K.

Od iskanja odgovorov do posvojitve dveh sorojencev

V Deteljico sva z ženo vstopila, ko še nisva vedela, ali sploh želiva biti posvojitelja ali ne. Želela sva si le izvedeti več o tej temi in se zato vključila v Program priprave na nadomestno starševstvo.

Začetki niso bili enostavni. Skupina ljudi govori o svojih najbolj osebnih zadevah. Nerodno, z bolečinami. Tudi prva tema, ki smo jo obravnavali, me je presenetila. Razmišljali smo namreč o tem, čez kaj gre roditeljica, ko odda otroka v posvojitev. To mi je vse obrnilo na glavo. O tem vidiku do takrat sploh nisem razmišljal.

S časom sva zorela in spoznala veliko lepega in koristnega. Pogovori o nama so stekli. Od blizu sva videla, kako posvojiteljske družine živijo. Tako sva se počasi začela odpirati za posvojitev.

Vmes pa je zorel tudi najin odnos. Prišla sva do spoznanja, da ni treba, da imava otroke. Da je povsem OK in dovolj, da sva samo midva.

Mesec po tem spoznanju sva dobila klic. Tako je k nama prišla najina Anna. Čez noč. Ko sem prvič držal to nebogljeno bitje v svojih rokah, se je v meni nekaj spremenilo. Kot bi odrezal. Naenkrat sem bil odgovoren za to življenje in nič drugega ni bilo pomembno. Čez štiri leta sva posvojila še fanta, Tima, ki je Annin biološki polbrat.

Od samega začetka sva se z otrokoma pogovarjala o tem, da sta posvojena in da imata več sorojencev, ki so tudi posvojeni. Ti sorojenci so ju vedno zanimali. Kje so, kako so videti, kako jim gre…

In nekega dne je s pomočjo centrov za socialno delo prišlo do srečanja še s tremi posvojenimi sestrami mojih dveh otrok. To srečanje je bilo res nekaj posebnega, čudovitega. Ko smo se peljali nazaj domov, sta moja otroka kar žarela. Še posebej hči. Tako je bila ponosna, da je naslednji dan v šoli svojo zgodbo povedala pred celim razredom.

Še danes smo v stiku. Kadar se srečamo, te otroke kar vleče skupaj. Gredo v svojo dinamiko in zdi se, da takrat posvojitelji sploh ne obstajamo. Tako močna je ta biološka krvna vez, ta neverjetni magnet med sorojenci v posvojitvi.

Vidim, predvsem pri hčeri, da ji ni vseeno. Ohranja stik s sestrami, in kadar jim ne gre dobro, trpi tudi sama. Čutiti je to prvinsko pripadnost, ljubezen, skrb.

Deteljica mi je dala veliko. Izkušnja posvojiteljstva pa je takšna, da danes ne bi hotel, da bi bilo drugače. In kdo bi si takrat, ko sva z ženo sprejela, da bo OK tudi če sva samo midva, mislil, da bova imela tako široko družino v povsem nepredstavljivih dimenzijah.

Damijan D.

Izgubljeni spis, izgubljeni del mene: pričevanje posvojene osebe

Moje ime je Maja. Sem mama, partnerka — in posvojenka. Pred desetimi leti sem začutila močno potrebo, da poiščem svoje korenine. Da razumem, kdo sem, od kod prihajam, da bi to celoto sebe nekoč lahko predala tudi svojemu sinu. Obrnila sem se na center za socialno delo. Pričakovala sem strokovno in sočutno podporo. Namesto tega sem občutila negotovost – ne le svojo, temveč tudi negotovost socialne delavke, ki je imela primere posvojitev. Zdelo se mi je, da ne ve, kako naj z menoj ravna, kot da bi bilo moje vprašanje nekaj, česar se je treba bati. Povedala sem ji, da si želim vpogled v svoje dokumente. Da bi rada izvedela, kdo je moja biološka mama, kakšna je bila moja družina, zakaj sem bila dana v posvojitev. Odgovorila mi je, da spisa nima pri sebi, da bi morda lahko bil v arhivu. A pozneje sem izvedela nekaj, kar me je izjemno razžalostilo – da mojega spisa ni več, da se je preprosto izgubil. Bila sem razočarana nad sistemom. Počutila sem se, kot da sem izgubila del sebe. Tisto, kar je zame pomenilo življenjsko zgodbo, korenine, identiteto – se je izgubilo nekje med fascikli in arhivi. Še bolj boleče pa je bilo spoznanje, da se strokovnim delavcem to ni zdelo posebej pomembno. Vem, da ne morejo vedeti, koliko nam to pomeni, ker sami posvojitve niso doživeli. Ampak želela bi si, da bi vsaj poskusili razumeti. Ta spis – to ni le list papirja. Spis je naša identiteta. Spis sem jaz – Maja. Imam pravico do njega. Strokovni delavci naj te spise jemljejo izredno odgovorno, ne mačehovsko, ne kot neko birokratsko mapo, ampak kot dokument, ki nosi težo življenja. Ko posvojeni otrok ne dobi svojega spisa, je občutek tak, kot da bi bil izbrisan, kot da ne obstaja. A vsi vemo, da to ni res. Potem me je socialna delavka vprašala: »Ste nesrečna, ker iščete svojo biološko družino?« Odgovorila sem: »Ne, nisem nesrečna. Samo želim razumeti, kdo sem.« In dodala sem nekaj, kar bi moralo biti samoumevno: Ko posvojeni otrok pride po podatke o svojem izvoru, to ne pomeni, da je nesrečen. Pomeni, da želi razumeti samega sebe. To so osnove, ki bi jih morala stroka razumeti. Iskanje identitete ni znak nezadovoljstva, temveč znak zrelosti in notranje potrebe po povezanosti z lastno zgodbo. Zato apeliram na vas – na socialne delavce, sodnike, predstavnike Socialne zbornice, zakonodajalce – da začutite, kako globoko osebna in življenjska je ta tema za vsakega posvojenega otroka. Ko govorimo o posvojitvah, ne govorimo le o postopkih, papirjih in odločitvah. Govorimo o življenjih. O otrocih, ki si zaslužijo, da jih nekdo posluša, razume in spremlja – ne le do trenutka posvojitve, temveč skozi vsa življenjska obdobja. Zdravstveni podatki, družinske anamneze, zgodovina – to niso zgolj formalnosti. So del identitete, del telesnega in duševnega zdravja. Posvojen otrok bo kot odrasel obiskoval zdravnike, imel bo svoje otroke, in vedno znova bo naletel na vprašanja, na katera ne zna odgovoriti, ker teh podatkov nikoli ni prejel. Potrebujemo sistem, ki bo posvojencem omogočil dostop do lastnih korenin – spoštljivo, strokovno in varno. Potrebujemo tudi strokovnjake, ki se zavedajo občutljivosti teh tem, ki razumejo, da posvojenec ne išče krivde, temveč pripadnost. Kot odrasla posvojenka si želim, da bi stroka pokazala več odprtosti za učenje na tem področju. Kot odrasla posvojenka želim, da bi stroka pokazala več odprtosti za učenje na tem področju. Mi, odrasli posvojenci lahko s svojimi izkušnjami bogatimo znanje, ki ga potrebuje stroka, ki odloča o zakonodajnem okviru posvojitev in strokovnem pristopu do nas in naših potreb. Lahko delimo svoje izkušnje iz otroštva, najstništva in odraslosti. Vsako obdobje prinaša svoje izzive. Naša pričevanja so živi dokazi, da posvojitev ni dogodek, temveč življenjski proces. Zato vas danes ne nagovarjam le kot posameznica s svojo zgodbo, ampak kot glas mnogih, ki nosimo podobne izkušnje. Apeliram, da se področje posvojitev obravnava celostno, sistemsko in s poudarkom na potrebah otroka, ki postane odrasel – a nikoli ne neha biti posvojen. Naj bo prihodnost takšna, da posvojen otrok ne bo več čutil sramu, ko bo želel vedeti, kdo je. Naj bo sistem, ki mu bo to omogočil – brez predsodkov, brez strahu, s spoštovanjem.

Maja J.

Od iskanja do pripadnosti: naša zgodba o dveh posvojitvah in eni veliki družini

Sva Borut in Tanja. Imela sva precej neuspešnih postopkov zunajtelesne oploditve. Čas med postopki IVF je bil za naju izjemno psihično naporen. Najhujše je bilo spoznanje, da morda nikoli ne bova imela otrok, da bova brez otroškega smeha, joka in da se bova postarala sama. Po vseh neuspelih postopkih sva bila utrujena in izčrpana. Odločila sva, da dreva na pot posvojitve otroka. Nič nisva vedela o posvojitvi, zato sva se leta 2012 vključila v program društva Deteljica in razmišljala sva tudi o posvojitvi iz tujine.

V društvu Deteljica sva dobila prostor, da sva varno spregovorila o bolečih posledicah neplodnosti. Dobila pa sva tudi potrebne informacije o prepoznavanju posebnosti in potreb posvojencev in se skozi izkušnje drugih poučila, kako pomembno je, da otrok spozna svojo biološko družino. O pomenu tako imenovane odprte posvojitve nisva vedela nič. Začeti pa sva morala pri sebi, pri najinih odnosih, pri odnosih v najini biološki družini in soočanju z neplodnostjo. Skratka ustvariti sva morala vse potrebne pogoje za zdravo posvojitev. In sva jih. Vmes sva doživela izredno bolečo izkušnjo poskusa posvojitve otroka iz Rusije, saj sva bila od posrednikov posvojitve zavedena glede zdravstvenega stanja in telesnega razvoja otroka. Brez razumevanja in podpore članov Deteljice, bi težko prebrodila krivdo, ki te vleče k tlom, ko zavrneš otroka.

V avgustu leta 2015 sva od CSD dobila povabilo na razgovor za posvojitev temnopolte deklice, ki je že bila posvojena iz Gane in nato s strani posvojiteljske družine, zaradi domnevnih zdravstvenih težav, pripeljana v bolnišnico. Posvojitelja sta se deklici odpovedala in zato je pristojni CSD iskal, ustrezne posvojitelje. Dogovorili smo se, da jo obiščeva v bolnišnici, in kemija med nami je bila neverjetna. Sprva je bila prestrašena, nato pa naju je povabila v sobo na kavico, in ko se je še stisnila k nama, sva vedela, da nama je namenjena. In tako je prišla k nama

CSD nam je dal zelo malo informacij o deklici, skoraj nič in prav tako nama niso dali dokumentov, ki jih je deklica že imela npr. osebni dokument, zdravstveno izkaznico, češ da nama le teh ne morejo posredovati zaradi varovanja osebnih podatkov (na dokumentih je bil naveden priimek prejšnjih posvojiteljev). Zaradi tega sva imela veliko problemov ob prehodu meje in obiskih zdravnika. Omenjena dokumenta sva dobila šele po dodatnem posredovanju in pojasnilu drugih organov. Prav tako tudi nisva dobila informacij glede dekličine biološke družine, rekli so nama celo, da naj bi bili biološki starši mrtvi. Prikrivali so tudi bivše posvojitelje, čeprav so bili pripravljeni storiti vse, kar je bilo potrebno za oddajo otroka.

Zavedala pa sva se, kako pomembne so za posvojenega otroka informacije o njegovi biološki družini in pot, kako je prišla k nam. To nama ni dalo miru, zato sva začela po raznoraznih vezah iskati biološko družino in jo po enem letu truda tudi našla. Z njimi smo navezali stike in bili vsa ta leta na vezi preko prijateljev iz Gane ter preko interneta. Pridobili smo tudi veliko slik iz hčerkine mladosti. Skupaj smo pripravili album z vsemi slikami, ki ga je vedno imela pri sebi ter se vseskozi pogovarjali, kako veliko družino imamo sedaj, ko smo našli tudi njeno biološko družino. Njeno veselje ob spoznanju, da smo se povezali, da jo sprejemamo skupaj z njenimi starši in sorojenci, je nekaj neponovljivega. Skupaj smo se odločali za pomoč, ki smo jo občasno namenili njim in skupaj veseli ob lepih trenutkih in jokali ob izgubi hčerkine mame.

Letos, ko je hčerka stara 13 let in že čustveno pripravljena na srečanje s svojimi v Gani, smo jih obiskali. Srečanje je bilo zelo čustveno in hčerka je vidno bolj pomirjena. Imamo tudi podatke o družini, ki jo je pripeljala v Slovenijo, vendar zaenkrat o njej še ne sprašuje, ve pa, da bo imela najino pomoč pri morebitnem iskanju in večno podporo pri ganskih sorodnikih.

Leta 2019 pa se je naša družina povečala še za enega člana, v posvojitev smo sprejeli takrat 6-letnega fantka. Pri tej posvojitvi sva dobila malce več informacij o njegovi biološki družini kot pri hčerki, nisva pa dobila dovolj informacij o fantovem psihičnem stanju, katerih posledice čutimo ves čas. To je bila ena prvih posvojitev po Družinskem zakoniku in izkazalo se je, da je novo določeni t. i. adaptacijski rok 6-ih mesecev absolutno prekratek. V našem primeru ni bilo možno ugotoviti, ali bomo kos otrokovim težavam in prav tako tudi strokovna služba CSD ni mogla oceniti svoje odločitve, ali bo ta izbira, namestitev k nam res v korist otroka. Je pa to nujno pred zaključkom posvojitve, ki jo izvede sodišče. Ukinitev eno-leto trajajoče adaptacijske dobe, ki je bila po stari zakonodaji, je v škodo vsem udeleženim v postopku posvojitve, predvsem pa otroku.

Zdaj ima naš posvojeni sin 12 let. Ves čas, odkar je prišel k nam ima stik s svojo družino, predvsem dedkom. Posledice življenja pred posvojitvijo so še. Povezanost s prijateljsko skupnostjo iz Deteljice nam daje oporo in moč na poti spoprijemanja z izzivi posvojitve.

Borut in Tanja N.

Moja pot do korenin

Že kot majhna deklica sem vedela, da sem posvojena. Moja mama mi je o tem vedno pripovedovala iskreno, skozi zgodbe in pogovore. Nikoli ni bilo skrivnosti, le radovednost, ki je z leti rasla. Spraševala sem se, komu sem podobna, kdo so ljudje, iz katerih izhajam, kakšna je moja biološka mama. Z leti je ta želja po spoznanju postala močnejša — ne zato, ker bi iskala novo družino, temveč zato, ker sem želela razumeti sebe in svoje korenine.

Ko sem pri 19. letih končno vzpostavila stik s svojo biološko mamo in predvsem, ko sem pri skoraj 30. letih spoznala še preostali del biološke družine, sem razumela, kako globoko je to povezano z identiteto – in ne le z mojo. Spoznala sem, da to srečanje ni bilo pomembno samo zame, ampak tudi zanje. Kljub temu da moj biološki oče ne želi stikov z mano, so me babica, teta in stric sprejeli z odprtim srcem.

Zanje sem postala del, ki je dolgo manjkal v njihovi družinski zgodbi. Njihova ljubezen in sprejemanje sta bila brezpogojna, kot bi me poznali od nekdaj. Dali so mi občutek pripadnosti, njihove besede in dejanja so mi pokazali, da družinska vez ne nastane le iz skupnega življenja, ampak tudi iz povezanosti, ki preseže čas in razdaljo.

Zanje je bilo moje pojavljanje v njihovem življenju boleče, a tudi zdravilno. Bolečina prihaja iz spoznanja, da niso vedeli, da obstajam. Da mi niso mogli zagotoviti varnega doma in ljubeče družine — ne zato, ker tega ne bi zmogli, ampak ker jim resnica nikoli ni bila razkrita. Ko so izvedeli zame, so se morali sprijazniti tudi s tem, da je moj biološki oče prekinil stike z njimi. Pa vendar so se odločili, da me bodo sprejeli. Da bodo zame tam, ne glede na to, kaj si želi on. To dejanje sprejemanja je bilo zanje izjemno pogumno.

Zame pa je bilo to srečanje prav tako zdravilno. Ko sem povezala vse tri družine, obe biološki in posvojiteljsko sem se prvič počutila, kot da resnično pripadam obema svetovoma – tistemu, ki me je vzgojil, in tistemu, iz katerega izhajam.

Zdaj, ko gledam nazaj, vem, da je spoznavanje bioloških korenin veliko več kot iskanje odgovorov. Gre za povezovanje zgodb, za celjenje ran, za vrnitev izgubljenega dela sebe — v meni in v njih.

Kaja J. J.

Zakaj ne smem vedeti, kdo sem?

Sem Lana, stara 21 let. Posvojena sem bila kot novorojenček. Z osmimi dnevi sem bila dana v roke atiju in mami. Onadva sta se več let bojevala z neplodnostjo in začela obiskovati program Društva Deteljica z željo po posvojitvi otroka.

Da sem posvojena vem, od kar pomnim. Pred mano tega nikoli niso skrivali. Tudi znotraj širše družine in prijateljev je bilo dejstvo znano in toplo sprejeto.

Že od malega sem mami pogosto povpraševala o tem kaj ona ve, od kod sem in kdo so moji biološki starši, vendar mi nikoli ni mogla zares odgovoriti česa drugega kot to, da tudi ona nič ne ve. Pokazala mi je mojo odločbo o posvojitvi, v kateri je o biološki mami zapisano le to, da je bila mladoletna.

Ko sem bila stara 11 let, je moje zanimanje začelo naraščati. Mami mi je ponudila, da pokličeva strokovno delavko, ki je mojo posvojitev vodila. Na moje veliko razočaranje se gospa ni spomnila drugega kot to, da je bila moja mati zelo mlada in da je bila ob njej njena mama.

Z mami nisva odnehali. Čez leto dni sva poslali na Center za socialno delo prošnjo za pridobitev splošnih podatkov o moji posvojitvi. Povabili so naju na CSD in pričakali sta naju dve strokovni delavki, starejša je odhajala v pokoj, mlajša je prevzemala njeno delo.

Imela sem 12 let. Gospe sta od mene želeli, da se predstavim in povem, kaj vem o posvojitvi, nato pa sta mi zastavili vprašanje, ki ga ne bom nikoli pozabila, »A si nezadovoljna v svoji posvojiteljski družini ali zakaj te zanima kdo so tvoji biološki starši?«… obe z mami sva za trenutek ostali brez besed. Želela sem jima povedati, da sem zadovoljna v svoji družini in da razlog ni to, onidve pa sta mi začeli zatrjevati, da potemtakem ni nobene potrebe, da me sploh kaj zanima. Da naj uživam v družini, kjer sem in to je to, problem rešen. Veliko mi je pomenilo, da se je moja mami zavzela zame in jima rekla, da onidve meni nimata nobene pravice govoriti, kaj me lahko zanima in kaj ne. Začela ju je spraševati, kaj mi lahko povesta, kaj je napisano v mojem spisu in podobno. Izvedeli pa sva samo, da do spisne dokumentacije ne moreva dostopati in da je največ, kar mi lahko rečejo, da naj se vrnem, ko bom polnoletna.

Sledilo je čakanje mojega 18. leta. Zanimanje okoli moje posvojitve ni ponehalo, iskanje same sebe se je le še stopnjevalo. 

Končno je prišlo leto 2022 in manj kot mesec dni po rojstnem dnevu, sem na Center za socialno delo poslala prošnjo za ponovno srečanje. Glede na prejšnjo izkušnjo sem se odločila, da želim ob sebi podporo ene izmed starejših prijateljic, ki že ima izkušnje z odkrivanjem svojih bioloških korenin. Ko sva prišli na center za socialno delo, sta naju ponovno pričakali dve strokovni delavki. Želeli sta vedeti, kaj vem o svoji posvojitvi in kdo je prijateljica ob meni. Ko sva povedali, da je tudi ona posvojena, se je njun fokus preusmeril nanjo. Zanimalo ju je, kaj ona ve o svojih starših, če jih pozna in tako dalje. Ne glede na to, kako se je trudila pogovor obrniti nazaj k meni, ju je bolj zanimala njena zgodba. Vse, kar sem tekom srečanja izvedela je bilo to, da tudi oni trenutno nimajo dostopa do moje dokumentacije, tako da naj jim čez nekaj tednov ali raje mesecev ponovno pišem, da mi povejo, če lahko kaj izvem.

To srečanje me je močno potrlo, saj sem bila prepričana, da bom končno kaj izvedela. Željo po iskanju informacij o bioloških starših sem se odločila nekoliko potlačiti. Kljub temu pa sem pogosto opazovala neznance in neznanke z mislijo kaj bi bilo, če bi nekdo izmed njih bil moj biološki oče ali mama. Domišljala sem si, kakšna sta, kakšno je njuno življenje, imam kaj bratov/sester? Ali moj oče sploh ve, da obstajam? Smo si kaj podobni na pogled? Je bil razlog za mojo posvojitev le mladoletnost ali še kaj drugega?

Leta 2024 sem se le odločila, da je minilo dovolj časa, in ponovno pisala mail na CSD z vprašanjem, če zdaj lahko kaj izvem. Da v resnici ne potrebujem stika s starši, ampak zgolj želim osnovne informacije o njih. V odgovor sem dobila le, da se moja biološka mama ni odzvala na njihov poziv in da mi vpogleda v spisovno dokumentacijo ne morejo odobriti, lahko pa mi posredujejo podatke o zdravstvenem stanju bioloških staršev. Ponovno sem bila razočarana. Iskreno samo ne razumem, zakaj mi tega niso mogli povedati že prvič. Zakaj vse to podaljševanje mojega upanja v prazno.

Pred osmimi meseci sem jih prosila za zdravstvene informacije. Odgovor je bil, da mi povejo, takoj ko jih prejmejo. Nedolgo nazaj sem izvedela, da podatkov še vedno niso prejeli.

Sem že nekaj let starejša, kot je bila moja biološka mama, ko me je rodila. Počasi razmišljam o svoji družini in o tem, kako bo moja praznina glede bioloških korenin vplivala na moje otroke. Sprašujem se, zakaj nimam pravice izvedeti, katere narodnosti sem, zakaj ne smem izvedeti, katere dedne/genetske bolezni lahko čakajo mene ali moje otroke. Zakaj ima lahko ženska, ki se me je zavestno odrekla več podpore s strani sistem kot jaz? Otrok? Zanima me, zakaj se posvojenim otrokom nabija krivdo, ko iščemo svoje korenine. Sprejemljivo je, da ima vsak najstnik krizo identitete, posvojen otrok, ki o sebi ne ve nič, pa mora biti zgolj hvaležen. Ali se zavedate kakšno je to obdobje za posvojenega otroka, ki je brez informacij, brez korenin …

Lana B.

SREČA V NESREČI …

SPOMINI

Spomini na družino. Vsi jih imamo. So v nas in so del nas. Tu so moji nepozabni spomini …

Pisalo se je leto 2001. Po trinajstih letih zakona se nama je z možem končno uresničila velika želja – v najin dom na Otočec je prišla šestinpolletna deklica Sandra, ki so ji žal umrli starši. Po poskusnem letu sva 10. avgusta 2002 postala njena zakonita mama in oče. Posvojitev smo izvedli na gradu Otočec v poročni dvorani. To je bil za našo družino poseben dan in eden najpomembnejših in najsrečnejših dogodkov v našem življenju, ki se lahko primerja z rojstvom. Posvojitev Sandre je bila za naju najsrečnejši dogodek v življenju, zato sva bila mnenja, da zasluži svečano obeležitev. Tega dogodka ne bova nikoli pozabila. Na posvojitveni slovesnosti nam je direktor Centra za socialno delo Novo mesto, gospod Alojz Simončič, izročil listino o posvojitvi. Na ta slovesni dogodek smo povabili številne sorodnike, prijatelje in druge goste. Obred svečane posvojitve se je vsem prisotnim globoko vtisnil v spomin in je bil lepo doživetje. Za spomin na posvojitev imamo album fotografij, videokaseto, spominke in spominsko knjigo – knjigo vtisov, v katero so lahko udeleženci z nekaj besedami zapisali kakšno misel. Najlepši pa je neizbrisljiv in nepozaben spomin v srcu, v duši … Vsako leto praznujemo obletnico tega pomembnega dogodka; letos bomo praznovali že dvaindvajseto.

Oba z možem sva zadovoljna, da sva se odločila za posvojitev, saj je bila in je še danes sreča nepopisna. Sandra je osrečila naju in srčno upam, da tudi midva njo. Najina želja je bila, da bi bilo Sandri pri nama vedno lepo, da jo pravilno vzgojimo ter jo naučiva, da bi bila uspešna v šoli, v okolju, doma in v nadaljnjem življenju, da bi imela lepe odnose s soljudmi. Vesela sva, da sva bila del njenega razigranega otroštva, da sva srčno skrbela zanjo, ji pomagala v vsakem trenutku, jo spremljala pri delu in uspehih v šoli in doma … Oba z možem sva se Sandri posvečala, vzela sva si čas za pogovor, za poslušanje zgodb, povedali smo si, da se imamo radi. Nikoli nisem zavrnila Sandrinega vprašanja. Obogatila nama je življenjski vsakdan. Vsi trije smo srečni, drug drugemu smo dar, ki nas bogati. Za pristen družinski odnos smo poskrbeli tako, da smo si vsi trije podarili skupni čas in se o vsem pogovorili. Zavedala sem se, da se temelj vzgoje začne v družini, zato v vzgojnih situacijah nisem hitela, kajti za vzgojo ni časa ob nervozi in v naglici. Zavedam se, da je zelo pomemben zgled staršev. Vse nedelje so bile družinske, oba sva bila skupaj s Sandro. Zavedala sva se, da mora vsak otrok dobiti od svoje družine občutek lastne vrednosti, pravico do samostojnosti, varnosti, ljubezni. Nesporazume smo reševali s pogovori. Potovala je ustvarjalna pošta: risbice in sporočila, kar je bila dobra dodatna oblika sporazumevanja.

Sandra je najraje praznovala rojstni dan doma. Na praznovanje je povabila svoje prijatelje, sošolce in sorodnike. Pri praznovanju sva ji oba pomagala. Ker ima Sandra rojstni dan pozimi, je mož zakuril krušno peč, raztegnil svoj meh, včasih sta zaigrala oba skupaj, jaz sem poskrbela za slastno jedačo, pa tudi pijačo. Skupaj smo okrasili sobo, kjer je potekalo praznovanje, pripravili smo kviz, uganke in šaljive igre.

Kot družina smo se veselili praznikov. Prazniki so nam omogočili doživeti mnogo lepih stvari. V pričakovanju praznikov smo si v družini še bolj pomagali in se povezali med seboj. Delali smo dobra dela. Srečali smo se s prijatelji. Razvedrili smo se. Božič ima pri nas bogato izročilo. Z možem sva tradicijo ohranjala in jo prenašala na Sandro. Hčerka Sandra je rada poslušala zgodbe o tem, kako smo praznike praznovali takrat, ko sva bila midva majhna. Zgodbam je vedno z veseljem prisluhnila.  

Vzgajala sva jo v krščanskem duhu. Ko je julija 2001 prišla k nam, je mesec dni obiskovala Petrov vrtec, potem pa je septembra odšla v 1. razred OŠ Otočec. Obiskovala je verouk, prejela je zakrament prvega svetega obhajila in birme. Vsako nedeljo smo redno obiskovali sveto mašo v naši župnijski cerkvi. S Sandro sva bili tudi skavtinji, vendar sem zaradi bolezni (revmatoidnega artritisa) morala z vodenjem zaključiti.

Pogosto smo skupaj kot družina odšli na izlete, pohode, tabore, tudi na srečanja, ki so jih organizirala številna društva. Vsako leto smo skupaj odšli na počitnice, se udeleževali pohodov ter vsakoletnega avgustovskega tabora, ki ga je organizirala Deteljica – društvo posvojiteljskih družin. Tako smo se spoprijateljili z mnogimi, tudi Sandra je spoznala številne vrstnike, postali smo prijatelji. V pomoč so mi bila številna zanimiva predavanja s pripravo zakoncev na sprejem otroka v posvojitev ali rejništvo, kar je bilo organizirano v okviru Deteljice, kamor sva bila vključena. Izobraževanja so mi pomagala pri vzpostavitvi zdravih medsebojnih odnosov s posvojenim otrokom ter pri vzgoji in vživljanju v novo okolje. Ob predavanjih sem večkrat začutila, da se trditve predavateljev ujemajo z mojimi; pomagale so mi pri razumevanju moje deklice in njeni vzgoji. Tudi moje poklicne izkušnje z otroki (po poklicu sem razredna učiteljica), kolonije, tabori, vodenje številnih delavnic, ki jih ni bilo malo, so mi veliko pomagali pri prihodu deklice v našo družino in pri vzgoji. Vedno sem bila pripravljena poiskati ustrezno pomoč, sodelovati z ustreznimi službami, da smo težave, ki so se pojavile pri otroku, s skupnimi močmi odpravili.

V družini smo imeli podobne interese. Sandra je že v osnovni šoli rada risala, pisala, pela, plesala, fotografirala in igrala na glasbila. Vsi trije imamo radi naravo. Radi smo hodili na sprehode in na izlete. Sandra ima zelo rada živali in rože. Na sprehode smo pogosto s seboj vzeli tudi štirinožnega prijatelja. Mož je najino hčerko navdušil za igranje harmonike, ji poiskal učitelja in Sandra se je naučila igrati na ta priljubljeni instrument. Večkrat sta doma skupaj zaigrala, vsi trije pa smo skupaj zapeli. Sandra in mož sta igrala tudi pri folklorni skupini. Udeleževali smo se številnih prireditev v kraju, pa tudi drugod. Oba sta se udeleževala tekmovanj harmonikarjev, kjer sta dosegala lepe uspehe. Sandra je leta 2011 postala državna prvakinja v igranju frajtonarice za ženske. O, kako lepo je bilo, ko smo se vsi trije udeleževali teh tekmovanj po vsej Sloveniji. Spoznavali smo nove kraje in ljudi. Oba imata zbirki pokalov, medalj, priznanj, pa tudi plakete za osvojene dosežke. Jaz pa sem šla z njima s fotoaparatom v roki, da sem vse dokumentirala in o tem tudi zapisala ter prispevke odpošiljala v številne medije. Tako smo bili prepoznavni vsi. Še do danes so se ti interesi ohranili.

Sandra je osnovno šolo obiskovala na Otočcu, srednjo biotehnično gimnazijo pa v Novem mestu, nato pa se je odločila za študij glasbene pedagogike na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Glasba ji veliko pomeni. Ker ji tudi narava veliko pomeni, se je odločila tudi za študij naravovarstva v Novem mestu. Želim ji, da bi oba študija tudi zaključila. Sandra je kot dijakinja izdala zbirko pesmi z naslovom Rdeča vrtnica in jo opremila tudi z lastnimi fotografijami.

Kako hitro tečejo leta. Sandra si je že ustvarila družino. Hčerki oziroma vnukinji razveseljujeta tako starše kot babico in dedka. Štiriletna Laura in dveletna Klara radi obiskujeta Petrov vrtec na Otočcu. Radi sta v naravi, jo opazujeta, nabirata rože, poslušata glasbo, zapojeta in zaplešeta. Ponosna sem na hčerko Sandro in vnukinji. Živimo v hiši na Otočcu, radi prideta k nama, kjer se skupaj igramo, poveva jima zgodbe, gremo na sprehod. Žal pa Sandra pravi, da mož gradi prizidek k domači hiši, kjer je odraščal, in se bodo preselili tja.

Mislim in trdno, srčno upam, da se tako trdno spletene vezi od srca do srca ne bodo pretrgale.

Helena Murgelj

KAKO SEM SPREJELA NOVICO, DA DOBIVA OTROKA V POSVOJITEV

Nikoli si nisem mislila, da bom postala mama posvojenim otrokom. Vedno sem si predstavljala, da bova imela z Matjažem otroke, ki jih bova rodila. Toda neplodnost je vse spremenila. Res sva se že prej pogovarjala, da če ne bova imela svojih otrok, jih bova pač posvojila, a ko sva se znašla na tej točki sva potrebovala kar nekaj časa, da sva se zares odločila za posvojitev. Ne zato, ker bi odklanjala posvojitev, ampak zato, ker je bilo potrebno priznati neplodnost. Mislila sva, da sva primerna kandidata za posvojitev otroka. Katerega koli otroka. Mislila sva, da je dovolj najina ljubezen in strinjanje najinih družin. Šele v skupini in srečevanju z drugimi posvojitelji in posvojenimi otroci, sva začela spoznavati, da temu ni tako. Spoznala sem, da je pomembno tudi širše okolje, v katerem bo otrok živel in bo čutil sprejetost ali doživljal opazke na svoj račun in na račun posvojitve.

Še se spominjam, kot bi bilo danes, ko sta prišli v Deteljico strokovni delavki s centra za socialno delo in predstavili primer Mateja. Že takrat sem ga doživljala kot najinega morebitnega sina. Srkala sem in zapisovala vse informacije o njem. Zdelo se mi je prelepo, da bi bilo resnično. Premišljevala sem o njem in ga na tiho vzljubila, čeprav ga še poznala nisem, in nisem vedela ali bomo sploh kdaj skupaj. Premišljevala pa sem o tem, da zna biti otrok pri štirih letih že trmast, samosvoj. Da ima najbrž neke navade, ki morda niso enake najinim. Premišljevala sem, kako boleča bo zanj ločitev od družine, v kateri je do sedaj bival in kako naj mu midva nudiva ljubezen in pozornost, da se bo počutil sprejetega. Kaj pa če naju bo odklanjal? Kaj če se ne bo mogel vživeti v novo okolje? Kaj če ga sosedje in znanci ne bodo sprejeli? Kaj če si sploh ne bomo všeč? …

Z Matjažem sva se pogovarjala in sklenila, da greva na razgovor, potem pa bo, kar bo. Poklicala sva še prijatelja, ki je duhovnik in ga prosila, naj mašuje, da bi se zadeva razpletla tako, da bo prav za otroka in za vse ostale. Začutila sem namreč, da ne moremo samo ljudje dovolj dobro odločati o usodi nekega otroka, o usodi njegovega življenja. Ko je bilo maše konec, sem občutila silno lahkotnost in svobodo. Bila sem povsem mirna in prepričana sem bila, da bo vse dobro in prav. Na razgovor sva šla neobremenjena. Doma sva vsem povedala kaj se dogaja. Potem sva čakala odgovor strokovnih delavk. In čeprav nisva vedela kakšna bo njihova odločitev, sva Mateja v mislih vsak večer pokrižala in mu zaželela vse dobro.

Potem je prišel tisti »praznični dan«! Pričakovala sem klic celo dopoldne, ko sem bila v službi. Bila sem mirna, ker sta se mi zdeli obe možnosti sprejemljivi. Čutila sem, da se bo zgodilo tako, kakor je prav. Kljub temu so se mi malce zatresle roke, ko je telefon zazvonil in me je klical Matjaž. Sama pri sebi sem si rekla: »To je to. Ali bo šlo naprej po starem, ali pa se nama bo življenje korenito spremenilo.« Matjaž mi reče: »Klicali so iz centra.« »Ja in?« »Ja sedaj pa imava, kar sva hotela.« »Kaj, a pride k nama?« »Ja. Matej pride k nama.« »Ja potem pa čestitam, ati!« »Jaz tudi tebi… mami!« In svet se je v trenutku spremenil! Matej naju je napravil za starša. Nikoli si nisem mislila, da lahko tako zelo vzljubiš posvojenega otroka še preden ga vidiš in spoznaš. Moje srce je bilo že do konca predano najinemu sinu. Kako lepo je bilo to izreči, čutiti! Svojim najbližjim sem poslala sporočilo: »Matej je namenjen nama!«, nato pa sem šla kupit rožo »novopečenemu« očetu. Doma me je tudi Matjaž pričakal z rožico in objela sva se. Nikoli več sama! Zdaj smo trije! Tudi če otroci gredo svojo pot in ostaneš fizično v dvoje, je srce za vedno pri otroku. Začela sva dobivati čestitke od najbližjih in vsi so se radostili z nama. V to srečo pa so se oglašala tudi vprašanja in dvomi prvega dne. Se bomo vzljubili? Si bomo všeč? Kaj pa če naju ne bo mogel sprejeti in naju bo odkrito odklanjal? …. Sedaj so ta vprašanja in dvomi postali zares resnični. Spomnila sem se Viktorijinih besed (še danes se jih velikokrat), ko je dejala: »Zapomnite si! Ko boste imeli otroka, ne boste nikoli več brez skrbi.« Te besede so se začele uresničevati že takoj, sem se nasmehnila sama sebi, a obenem sem čutila, da bova zmogla. Naenkrat sem čutila, da premorem ves tisti pogum, za katerega sploh nisem vedela, da ga imam. Čutila sem, da bi za Mateja premikala gore in šla na konec sveta, če bi bilo potrebno. Zavedela sem se, da še ne vem vsega o sebi in se bom ob otroku na novo odkrivala in drugače zorela kot doslej.

In potem sem komaj čakala, da ga vidiva, da se srečamo. Strokovnim delavkam se ni mudilo, meni pa se je zdela pomembna vsaka zamujena minuta. Ne zaradi radovednosti, da ga vidim, ampak zato, ker sem v srcu bila njegova mama in sem ga hotela objeti in mu povedati, kako ga imam rada. Zato, ker sem čutila, da starši in otroci spadajo skupaj in da so trenutki dragoceni. Štiri leta nismo bili skupaj, a tega se ne da spremeniti. Želela pa sem biti z njim ves čas, ki nam je po odločitvi, da smo družina, ostal.

Iz Ljubljane sva se odpeljala za socialnima delavkama na prvi obisk. Srce mi je razbijalo. Nisem vedela kaj lahko pričakujem. Vzela sva s seboj čokolado zanj in za ostale otroke v družini. Zagledala sem ga v naročju rejnice. Njegove temne oči so se sramežljivo zazrle vame in v hipu je bil ves moj. Tako zelo sem ga začutila, tako močno vzljubila! Čutila sem, da imava nekaj skupnega, čeprav se mi sanjalo ni kaj. Ob tem sem pomislila »Kaj pomeni za nekoga modre oči in svetle lase?« ker nama je bil tako predstavljen. Toda meni je bil všeč prav tak kot je bil! Matjaž mi je kasneje rekel: »Tale te je pa osvojil prej kot jaz.« In prav je imel. V eni sami sekundi me je osvojil in še danes je zame nekaj posebnega.

Ker je posvojitev pri nas malo, sem mislila, da se je za nas zgodba končala, kar se tiče posvojitev. V sebi sem čutila da še nismo vsi, a zdelo se mi je neverjetno, da bi se nam lahko zgodilo najlepše presenečenje še enkrat. Pa se je! Le dobro leto za Matejevo posvojitvijo me zopet v službo pokliče Matjaž in pove, da imajo dojenčka za posvojitev. Fantka. Da morava do večera sporočiti Viktoriji, če sva sploh za in da Mateju nič ne govoriva, ker ne ve, kako se bo odločil otrokov center. Zelo sem se razveselila novice o otroku, obenem pa sem začela premlevati v sebi. Ali bova znala poskrbeti za otroka, če bo kaj narobe? Kako bo Matej sprejel novega člana družine? Ali se je Matej že dovolj utrdil v najini družini, da se bo počutil varnega tudi če pride dojenček? Bova zmogla midva to ponovno hitro prilagoditev? Bova sploh znala poskrbeti za dojenčka?… Med vožnjo domov me je prešinilo: »Ko vas pokliče ljubezen, ji sledite!« Doma sem odprla Sveto pismo in našla odgovor. Vedela sem, da je to to in da če se bodo na otrokovem centru odločili za naju, potem bova zmogla vse bitke. Ko je prišel domov Matjaž sva sedla skupaj in se pogovorila. Oba sva bila mnenja, da sprejmeva otroka. Matej je ravno v tistem obdobju najbolj navijal, da bi imeli dojenčka. Ko sem ga dala spat, sem si mislila: »Morda pa se ti uresniči velika želja. Morda se nam vsem uresniči.« Mislila sem na malo dete, ki je zvečer moralo zaspati samo, ne pa v objemu mamice. In želela sem ga objeti, mu dati občutek varnosti in topline. Z Matjažem sva se pogovarjala kako bi mu dala ime, če ga dobimo. »Kaj pa, če bi bil Martin? To ime mi je lepo, pa še kmalu bo imel god.« sem zjutraj napisala Matjažu sporočilo. In sva čakala. Malce nestrpna sem že postala (tudi šefica v službi me je spraševala, ker je pisala urnik za nov mesec, jaz pa sem že vsem povedala, da morda dobimo dojenčka). Pa nič! Razmišljala sem, da bi naju obvestili vsaj toliko, da bi vedela, da otroka ne bo, če so se že odločili za drug par. Potem pa smo ravno prišli vsi domov in se srečali na pragu (midva iz službe, Matej iz vrtca), ko mi Matjaž pove, da so ga po telefonu obvestili, naj bomo drug dan ob enajstih na otrokovem centru za socialno delo. »Kaj? A to pomeni, da ga bomo mi dobili?« »Ja verjetno.« »A jutri ga že gremo iskat ali kako?« »Ne vem bom še poklical. Matjaž je še enkrat poklical Viktorijo, ki mu je rekla, naj pripravimo oblačila, ker bomo fantka pripeljali domov. Srečna sva se objela in šla v dnevno sobo, vzela v naročje Mateja in mu povedala, da bo naslednji dan dobil bratca Martina. Ne morem pozabiti njegovega presrečnega obraza. Nasmeh se mu je razlezel čez ves obraz in oči so mu žarele! Ne spominjam se kaj je spraševal, bil pa je neizmerno vesel! Tekel je k mami in atu in jima povedal. Povedal je vsakemu, ki ga je srečal! Ljudje so ga nejeverno gledali in pogledovali k nama, češ kaj se dogaja. Ali se fant izmišlja ali govori resnico. In ko sva pokimala in razložila, da je res, so se vsi veselili z nami. Poklicala sva vse prijatelje in domače, ki niso mogli verjeti, da je res, kar pripovedujeva. Matjaž je šel najprej k sosedovim po lupinico, da bi otroka lahko pripeljali domov po predpisih. Sestra je prišla z vrečami otroških oblačil, ki jih je počasi pripravljala za svojega prihajajočega otroka. Brat je z ženo pripeljal zibelko, ki je čakala na novorojeno dete (kdo bi si mislil, da naše dete?). Hiša je bila takoj polna domačih. Matjaž je šel v trgovino nakupit najnujnejše za dojenčka, jaz pa nisem vedela, ali naj perem, likam, ali naj se še eno popoldne v miru igram z Matejem, ki je izgubljal status edinca. Rekel je, da gre z nama iskat bratca in da ni važno, če bo vožnja dolga. On gre zraven in pika! Zvečer smo imeli vse najnujnejše stvari, z Matjažem pa sva še dolgo v noč likala in zlagala majhna oblačilca. In ob tem nama je igralo srce, tako da sva v tej naglici pozabila na dvome, skrbi in vprašanja.

Naslednji dan smo se zgodaj odpravili od doma z vso kramo. Jaz sem sedela zadaj pri Mateju in mu krajšala čas z branjem in igrami. Na centru smo se srečali s socialnimi delavkami, ki so nam pojasnile položaj Martinove biološke družine. Presenetila me je odkritost in sproščenost, ko nam je o tem pripovedovala. Stisnilo me je pri srcu in pomislila sem, da se nam niti sanja ne, v kakšnih razmerah živijo nekateri ljudje tudi pri nas, v Sloveniji. Odpeljali smo se proti bolnišnici in srce mi je trepetalo. Matej je komaj čakal, da vidi svojega bratca. Za prvega dojenčka, ki ga je zagledal, je mislil, da je naš. Ko so nam pokazali našega Martina, je spal. Matej je takoj stopil k njemu, ga odgrnil in ves čas ponavljal: »Kako je lep!« Medicinska sestra ga je vzela iz posteljice, še preden sem si ga ogledala in ga začela oblačiti v oblačilca, ki smo jih prinesli s seboj (in zbala sem se, da so premajhna, saj je bil fant tako velik. Sploh glavica je bila velika za tisto majhno kapo). Mislila sem, da nam bo kaj pokazala previjanje, kopanje… pa nič. Oblekla ga je, vmes govorila o širokem povijanju in vzdignjenem vzglavju zaradi polivanja, potem mi ga je položila v naročje. Martin se je drl na vse pretege, Matej ga je srečen gledal in ponavljal kako je lep, socialna delavka je vlekla iz torbe papirje, da naj podpiševa, da smo ga prevzeli, jaz pa sem na njegovo glavico dala lahen poljub. Vedela sem, da je sedaj naš in da bomo storili vse, da ga zaščitimo pred vsem hudim. Medicinska sestra nam je še pripravila hrano za med potjo (na to sem čisto pozabila! Dojenčki jejo na dve, tri ure, mi pa smo imeli toliko vožnje do doma). Matej je želel našega dojenčka popestovati. Previdno sem mu ga položila v naročje in se srečala s pogledom socialne delavke, ki mi je z nasmehom prikimala. Matjaž ju je slikal kar s telefonom (tudi fotoaparat smo pozabili v avtu), nato nas je socialna delavka slikala skupaj. Čutila sem hvaležnost do medicinskih sester, ki so skrbele za našega Martina, medtem, ko nismo mogli biti skupaj. Ena od njih je ganjeno dejala: »No pa si dobil družino.« Šele ko smo sedli v avto, sem ga začela ogledovati in sedaj se je tudi meni zazdel tako lep. Božala sem ga in se pogovarjala z njim, ga opazovala. Toliko nežnosti sem občutila! Kmalu je zaspal, mi trije pa smo bili presrečni, ko smo ga peljali domov. Vprašanja in strahovi so se pojavili v naslednjih dneh, a so vsi izpuhteli ob pogledu na naše malo dete.

Naše življenje se je umirilo in ustalilo in znova se je pojavila želja po otroku pri vseh štirih. Matej si želi še enega brata, da bi igrali nogomet (no tudi sestrica bi bila v redu), Martin bi imel kar dve sestrici. Midva se nasmihava njunim željam in veva, da če nam je namenjen še kakšen otrok, potem se bomo srečali, če pa ne, ga pač ne bo. Na tiho upava a ne veva, če niso najine želje prevelike, kljub temu, da jaz še vedno čutim, da še nismo vsi.

Tadeja

PRVIČ SKUPAJ

“Še danes jo vidim pri rejnici, kamor smo jo šli iskat. Vso solzno in smrkavo smo odnesli v avto, kjer se je počasi umirila in zaspala. Ali bo ta deklica lahko moj otrok, ali ni med nama nepremostljiv prepad… Bila sem razdvojena. Obdajala me je tesnoba ob misli, da se je tej deklici podrl ves dosedanji svet, vse zaupanje… ali sploh obstaja karkoli na svetu, kar bi ji lahko priklicalo nasmeh na lica.

Ob prihodu v naš dom se je nezaupljivo ozirala in hodila po prostorih. Njene oči so bile prazne. Izžarevale so otopelost spričo popolne nemoči, ker je prišla v tuj svet in še ni mogla vedeti, kdo jo bo zaščitil in kdo izdal. Ko sem jo položila v posteljo, je zajokala. Zdelo se mi je, da ta otrok v tem trenutku res ne more storiti nič drugega kot to, da joka… Tudi meni je šlo na jok. Slišala sem jok obupanega in neskončno izgubljenega otroka. Nisem mogla storiti nič drugega kot to, da sem bila ob njej, jo držala za roke in ji nežno prepevala, da bi ji na ta način vlila zaupanje in varnost.”

Eva