O poslanstvu posvojiteljske družine
Zvone in Kristina Simončič se spominjata, kako sta se spoznala v študentskem naselju v Rožni dolini in 25. septembra 1999 začela skupno pot zorenja. Ko sta bila čez nekaj let sama en mesec na Irskem, brez domačih in prijateljev, se je njuna zveza še bolj utrdila in bilo je jasno: »To je to!« Leta 2006 sta se poročila. Skozi leta sta kot par zorela in se pripravljala na poslanstvo, ki ga opravljata sedaj, so namreč posvojiteljska družina. Danes ju osemletni Lenart zelo razveseli, ko ju z nasmehom in ljubeznijo objame.
Kakšno družino sta si želela ustvariti?
ZVONE: Oba izhajava iz družin, kjer sta družinsko življenje in otroški živžav vrednota, zato sva si želela več otrok, tri ali štiri. V obdobju spoznavanja je bilo lepo sanjariti, a kasneje sva se soočila z realnostjo, ko tako želenega otroka kar ni bilo …
Kako sta se soočala z dejstvom, da imata težave z zanositvijo?
ZVONE: O tem sva se začela pogovarjati, ko sva leto po poroki videla, da imava težave z zanositvijo in da rodni otrok ni tako samoumeven, kot se nama je zdelo pred tem. Tudi z zaupanjem v veri sva upanje ohranjala živo. Najin odnos je v tem obdobju zelo dozorel, spoznala sva drug drugega na način, kot ga prej nisva poznala, in to je pomembno vplivalo na najino skupno čutenje v zvezi.
KRISTINA: Razočaranje se je ponavljalo iz meseca v mesec. Ko je eden obupoval, je bil drugi v oporo in obrnjeno. Pomembno pa je, da sva bila iskrena, odprta in potrpežljiva do sebe in sva šla skupaj skozi vse te boleče trenutke.
V situacijah, ko par preboleva neplodnost, ga lahko nehote z nepremišljenimi vprašanji močno prizadenemo. Kako je zabolelo vaju?
ZVONE: Na začetku, ko se še sam soočaš z razočaranji, so bila to nedolžna vprašanja, kot so: »Kaj pa čakata? Ali imata raje kariero, kot otroke?« Kasneje, ko je bilo tudi okolici jasno, da se soočava s težavami, pa sicer dobronamerne besede, da je »vse z nekim namenom«. Takrat je bolelo, a če zdaj pogledam nazaj, vidim, da je bilo res tako. Danes ob pogledu na najinega sina Lenarta, ne bi namreč prav ničesar spremenil.
KRISTINA: Spomnim se, kako je bilo zame terapevtsko, ko sem zmogla na taka vprašanja odgovoriti, da ne čakam, ampak otrok ne moreva imeti. Takrat se je zadrega preselila na tistega, ki je postavil vprašanje.
Kako sta vstopila v proces priprave na posvojitev?
ZVONE: Ko sva ozavestila, da otrok ne bova imela, je bila prva pot na center za socialno delo. Na tretjem srečanju nama je strokovna sodelavka priporočila Program priprave na posvojitev pri Društvu Deteljica. Tam pari najprej predelajo svojo nezmožnost imeti lastnega otroka in se tako najbolje pripravijo na posvojitev. Danes vidiva, da se v procesu posvajanja otroka bistveno premalo poudarja pripravljenost parov na posvojitev.
Kako zorita v srečevanjih na Deteljici?
KRISTINA: Na Deteljici sva se učila in od izkušenih parov dobila nasvete, kako se pogovarjati o tem, kako predelati lastno neplodnost, kako sebi odgovarjati na boleča vprašanja, ki so nastala med najinim zorenjem. Poleg dela na sebi in na najinem odnosu ter sprejemanju neplodnosti mi je Deteljica odprla oči o pomembnosti biološke družine posvojenca. O pomembnosti sprejemanja njegovih korenin. Da so njegovi biološki starši vedno na prvem mestu, pred nama. Roditeljica mu je dala življenje in s tem je nezavedno vstopila v našo družino in smo ji zelo hvaležni. Ko bo čas dozorel, se bomo z njo tudi srečali, kot se danes že srečujemo z Lenartovimi bratci, ki so ravno tako v posvojiteljski družini.
ZVONE: Na Deteljici, ki letos praznuje 30 let obstoja, smo se pari soočali s svojimi najintimnejšimi vprašanji in težavami. Dr. Viktorija Bevc, ki je vseh 30 let ključna oseba pri delovanju društva, ima namreč izjemen občutek za posameznika in s pravimi, včasih tudi provokativnimi vprašanji ustvarja prostor zaupanja in terapevtski učinek. Na ta način smo lahko predelali tudi rane, ki jih nezavedno nosimo iz otroštva.
»Pomembno je, da sva bila iskrena, odprta in potrpežljiva do sebe in sva šla skupaj skozi vse boleče trenutke.«
Pripravljala sta se na posvojitev otroka, potem pa je spet bilo treba čakati …
ZVONE: Veliko parov je brez otrok, otrok za posvojitev je malo, v rejništvu pa so otroci, ki bi morali biti posvojeni, a se jim podaljšuje agonija. To je rana na področju sociale v Sloveniji in žal mi je, da je stanje tako, kot je. Tudi v samem procesu posvojitve je danes pogosto videti, kot da parom iščemo otroka. Moralo pa bi biti obratno – otroku je treba najti par, ki je pripravljen, ki nima obremenitev iz preteklosti in bo nudil otroku zdravo okolje za razvoj.
KRISTINA: Čas negotovosti, ko ne veš, ali boš dočakal tak čudež, kot je posvojitev, je bil težak. Na eni strani se veseliš za prijatelje, ki se jim samoumevno rojevajo otroci, na drugi strani trpiš svojo izgubo. V tem času pa sva veliko delala na sebi in zrasla kot par.
Kdaj sta končno dočakala posvojitev?
ZVONE: Lenarta sva posvojila septembra 2016, deset let po poroki. Da sva kandidata za posvojitev, sva izvedela na dan njegovega rojstva. Sledili so napeti dnevi čakanja, saj je moral steči uradni postopek, po katerem sva dejansko dobila uradno potrditev, da Lenart pride v najin dom. Prvič sva ga lahko videla šele sedem dni po njegovem rojstvu in takoj je postal del naju.
KRISTINA: Od torka, ko sva izvedela, da sva izbrana, pa do petka, ko sva ga prvič videla, se je zgodil pravi vrtiljak čustev, preplet veselja, sreče pa tudi strahu, kaj in kako bo in ali bova zmogla.