Dr. Viktorija Bevc, strokovna vodja Programa priprave na nadomestno starševstvo pri Društvu Deteljica, je v intervjuju za televizijo Exodus predstavila delovanje Društva Deteljica in ob tej priložnosti spregovorila o prehojeni poti, o potrebi po osnovanju društva ter o izzivih, s katerimi smo se kot društvo tekom svojega delovanja srečevali.
Dr. Bevc je na področju posvojitev začela utirati novo pot že leta 1986, ko je po 11 letih dela v organizaciji sprejela delo na področju posvojitev na Centru za socialno delo Ljubljana Center.
»To je bila posebna milost zame, da sem lahko delala osem ur na področju posvojitev, večina centrov ima področje posvojitev, a ga nekam priključijo in ga nekdo opravlja mimogrede. Hitro sem ugotovila, da je to nekaj, kar je čakalo name. In jaz na to področje.«
Kot sama pravi, jo je na to področje pripeljalo življenje samo, in kot oseba bogatih znanj in izkušenj, ki je od nekdaj želela narediti kar največ dobrega za družbo, je temu poslanstvu sledila in ponujeno priložnost sprejela z odprtimi rokami, delo pa opravljala z največjo mero odgovornosti do vseh udeleženih v postopku posvojitve.
»Začela sem raziskovati in hitro sem začutila, da ljudje, pari, ki ne morejo imeti otrok, s tem, ko dobijo otroka v posvojitev še vedno ne občutijo sreče, zadovoljstva in pomirjenosti znotraj sebe, še vedno je žalost v njih. Skozi delo je prišlo spoznanje, da ljudje potrebujejo pripravo, pari, ki se soočajo z neplodnostjo, se znajdejo v hudi stiski, v zelo težki življenjski situaciji, saj trčijo ob to, kar je bistvo življenja – kdo sem kot moški, ženska in kaj je moja naloga v tem svetu.«
Opozorila je, da so to izredno težke situacije in velike življenjske preizkušnje, malokdo pa to zmore sprejeti kot svoje poslanstvo.
V intervjuju je orisala potrebo po takratnem oblikovanju dodatnih programov na področju posvojitev. Leta 1992 je začela s Programom preventivne pomoči otrokom, ki se je v okviru društva preimenoval v Program priprave na nadomestno starševstvo. In teče še danes, ko obeležujemo že tri desetletja delovanja društva. Potreba po osnovanju društva se je pokazala leta 1994, in sicer zaradi reorganizacije na področju posvojitev, celotno financiranje centrov za socialno delo se je takrat namreč preneslo na ministrstvo, posledično pa ni bilo razumevanja za financiranje dodatnih vsebin.
»Pokazal se je problem, kaj bo s posvojitvami, kaj bomo naredili s programom in drugimi dejavnostmi, ki so tekle vzporedno. Predlog ljudi, da naredimo društvo, je bil takrat dobrodošel. Ustanovili smo ga 4. septembra 1994 in takoj smo ta program, ki je dve leti že tekel, priključili kot glavno dejavnost društva.«
Program se je čez leta tudi preoblikoval. Leta 1997 se je pokazala potreba po pomoči ljudem, ki imajo težave z neplodnostjo, takrat je popolnoma jasno dozorela ideja, da bo program deloval tudi na tem, da pomaga parom, da se soočijo z neplodnosti in da ustvarijo tvorno partnerstvo.
»Pomembno se je ustaviti pri vprašanju kaj imam danes, kaj imam v tem trenutku. Nedvomno imamo sebe in partnerja. In na tem moramo delati. Ljudje v programu naredijo velike korake in velik napredek, povežejo se v tvorno partnerstvo. To pomeni, da oba v partnerstvu lažje stopata naprej, in da jima dejstvo, da nimata svojega otroka, ne pomeni zavore, ki bi delovala in bolela celo življenje.«
Dr. Bevc nadaljuje, da se par šele v tem trenutku odpre in je pripravljen slišati vse ostalo, kar še teče v programu: »Kaj pomeni posvojiti otroka, posebnosti posvojitve, posebnosti posvojenega otroka, kaj pomeni rejništvo, in nenazadnje kaj pomeni pot brez otroka. Kar nekaj parov, ko ni bilo več te bolečine, in zasidranosti v posvojitev, je enostavno ostalo brez otrok.
Nikjer namreč ne piše, da bo otrok prišel, mi se moramo pomiriti in odpreti temu, kar nam je dano. Ker nas življenje kliče nekam drugam. Vedno moramo pogledati, kaj nam je dano, ne kaj nam manjka. Ko pridemo do točke, da vidimo, kaj nam je dano, je to veliko bogastvo. Veliko hudega v življenju si naredimo s pričakovanji, ki nam jih je vcepila družba, žal pa smo tudi ljudje tako naravnani, da smo jih prejeli za svoje. Če ti ni dano imeti otroka, boš pa imel drugačno vrednoto znotraj svojih osebnih. Saj vrednota bo še vedno otrok, le da bo morda sosedov …. Ne samo otrokom – bodisi sosedovemu, ali sestrinemu – tudi odraslim ljudem ste lahko vsak dan, v vsakem trenutku starš. Toliko je potreb po opori v času, v katerem živimo …«
Zelo pomembno je, v intervjuju nadaljuje dr. Bevc, da se pari v programu odprejo tudi potrebam otroka in nečemu, kar je višje od nas. Temu rečemo kozmični naravni prav. Vsak od nas se je rodil v točno določeno družino in nič ni slučajno, da je prišel točno k tistim staršem in točno v tisti rod, v tisto družino. Otrok pripada družini, v katero se je rodil, lahko pa se zgodi, da ne more biti tam in družina ne more poskrbeti zanj.
»Če se to zgodi, smo dolžni pripraviti posvojitelje, da bodo z otrokom o biološkem izvoru govorili resnico. Tukaj smo še zelo daleč. Družba temu ni naklonjena. Naš program pa je odprt dobrobiti otrok, posvojiteljev in tudi bioloških staršev. Zato je v programu pomembno tudi to, da se posvojitelja pripravita na to, da z otrokom spregovorita o biološkem izvoru. Da otroku jasno povesta: nisva te rodila, midva sva te posvojila. Da otroku z vso spoštljivostjo do njegovega biološkega izvora povesta, kam sta ga šla iskat in kako se je to zgodilo. Tisti posvojitelji, ki to zmorejo narediti, so naredili največ za tega otroka. K nam se javijo in vključijo tudi odrasli posvojenci in posvojenke in povedo, kako je bilo težko živeti s tem, da so sicer vedeli, da so posvojeni, ampak več od tega starši niso povedali ali z otroki niso bili iskreni. To otrok ne more sprejeti drugače kot neko drugo zavrnitev. Prva se je zgodila v biološki družini in druga tukaj …«
V programu pari spoznajo, da so ob dobri pripravi možni tudi stiki, ko se biološka in posvojiteljska družina med seboj poznata in morda tudi srečujeta. »Če je strokovna služba dobro pripravila biološko stran – biološkega očeta ali mamo, ali v primeru, ko je bil otrok prej v rejništvu in so bili nekateri člani družine povezani z otrokom, se ob zavedanju pomena, da otrok ve, od kje izhaja, to lahko zgodi. Veliko imamo pa tudi primerov, kjer stik z biološko mamo (še) ni možen, so se pa našli biološki sorojenci in prijateljujejo med seboj. Imeti brata ali sestro je posvojenim osebam izredno pomembno, samo obnemiš, ko vidiš to veselje. Če bi moja stroka to vedela, bi spremenila koncept posvojitev.«
Dr. Bevc nam je v intervjuju predstavila tudi svoje poglede o osebni in duhovni rasti, ki sta potrebni za uresničevanje svojega poslanstva, ob koncu intervjuja pa je nagovorila tudi vse tiste pare, ki se srečujejo z neplodnostjo in neprostovoljno ostajajo brez otrok: »Ta situacija ni brezizhodna, potrebno pa se je očistiti pričakovanj in strahu, kdo smo in kdo bi morali biti. Potrebno je tudi preokviriti naše vrednote, se pogledati v ogledalo in videti, da sem tudi brez otrok prekrasen in potreben drugim. Misel, da se samo z otrokom reši neplodnost, je velika prevara, a pare lahko razumem. Pri nas je program odprt, sicer je zahteven, saj morajo ljudje delati na sebi, ampak je tudi učinek programa tako močan, da se res veselijo, ko pogledajo, kaj so prehodili.«