Knjiga Posvojitev otrok

Viktorije Bevc

govori o pogumu in bolečini žensk, ki so oddale otroka v posvojitev.

“… Bil si v mojem naročju. Droben, nežen, črn. Kako lepo dišiš. Res si najlepši deček na svetu. Nič zguban, kakor drugi dojenčki. In s kakšnim zaupanjem se oklepaš mojega prsta. Kako si majhen in kako si moj. Rada te imam, res te imam rada! Skupaj sva bila eno uro. Eno celo uro si bil moj. Privijala sem te k sebi in nisem se te mogla nagledati. Takrat sem se odločila…”

“…Tudi jaz sem pred poroko čisto drugače razmišljala o posvojitvi kot tiste dni, ko so nama ponudili otroka. Nikoli nisem mislila, da bova z možem ob tem preživljala tolikšno notranjo stisko. Danes vem, da je usoda deklico namenila nama, rodili pa ste jo Vi. Čutim globoko hvaležnost za to in predvsem spoštovanje, da ji niste že pred rojstvom zaprli vrata v življenje. To bi bila za vas lažja pot in mnoge ženske v stiski rajši krenejo po njej. Vem, da ste morali zbrati veliko poguma. Zagotavljam vam, da je deklica v varnih in ljubečih rokah in vem, da vam bo nekega dne tudi sama hvaležna za življenje…”

Oba odlomka sta iz knjige avtorice Viktorije Bevc, Posvojitev otrok. Prvi odlomek je iz Svetlanine osebne izpovedi o času njene stiske in iluzij, ki jih je doživljala ob svoji nosečnosti in porodu, pa tudi potem, ko so dnevi oddaljevali trenutek slovesa od otroka, ki ga je dala v posvojitev. Drugi odlomek je iz “Pisma roditeljici mojega posvojenega otroka”, ki ga je roditeljici svojega posvojenega otroka napisala članica skupine v projektu preventivne pomoči otrokom.

Knjigo Posvojitev otrok lahko naročite na društvu Deteljica tudi po E-pošti:  drustvo.deteljica@gmail.com .

Cena knjige je 20 Eurov + stroški pošiljanja. Plačilo je ob povzetju.

Objavljeno v Program priprave na nadomestno starševstvo | Komentarji so izklopljeni za Knjiga Posvojitev otrok

Arhiv prispevkov

Nagovor predsednice ob tradicionalnem srečanju v Preddvoru in občnem zboru društva

Spoštovani člani Društva Deteljica,

Posvojitev je ukrep družbenega varstva, ki je v prvi vrsti usmerjen v korist otroka, upošteva pa tudi potrebe drugih udeležencev v postopku posvojitve, to je posvojiteljev in tudi otrokovih bioloških staršev. Zaradi velikega nesorazmerja med številom posvojenih otrok in številom parov, ki želijo posvojiti otroka, so posvojitve v Sloveniji v zadnjem času, tudi po zaslugi našega društva, deležne precejšnje medijske odmevnosti, ki pa prevečkrat izzvenijo predvsem kot senzacija, zaradi želje novinarjev po šokantnem prispevku. Tako je pozornost javnosti namenjena predvsem stiskam velikega števila bodočih posvojiteljev, ko dolga leta zaman hrepenijo po otroku, v senci te stiske pa ostaja temeljno vprašanje posvojitve: kako doseči, da bo posvojitev res najboljša možna rešitev za otroka, rešitev, ki bo dobra ali vsaj sprejemljiva tudi za druge prizadete v tem procesu – za roditelje in posvojitelje, večkrat tudi za rejnike. Tako udeleženci programov v društvu Deteljica ugotavljamo, da se na področju posvojitev danes ukvarja predvsem s problemom, kje dobiti otroke za posvojitev, zelo malo pa s problemom uvajanja sodobnih konceptov in metod v postopkih posvojitev. Prevečkrat so prezrte dejanske potrebe otrok, za katere je potreben ukrep družbenega varstva. Enako velja za potrebe roditeljev, posvojiteljev in rejnikov. Sprememba zakonodaje, organiziranost in strokovni standardi na področju posvojitev bi morali podpreti bolj odprte modele posvojitve, ki zagotavljajo večjo transparentnost posvojiteljske realnosti. Ko se posvojitelji z otroki vsako leto zbiramo na tradicionalnem srečanju, s svojo udeležbo kažemo visoko stopnjo zrelosti in razumevanja posvojiteljske stvarnosti. Ne zatiskamo si oči pred resničnostjo življenja posvojiteljske družine, se ne bojimo o tem govoriti. Ne spodbujamo skrivanja pred javnostjo, ne potvarjamo in ne olepšujemo, ne preziramo in ne zavračamo posvojiteljske stvarnosti. S tradicionalnim srečevanjem, ki je samo delček v delu našega društva želimo pokazati laični in strokovni javnosti, da je naše delo in življenje usmerjeno v iskanje dobrih razpletov

Eva Tomšič Porenta                                                                                               oktober  2006 Predsednica društva

 

Objavljeno v Društvo Deteljica | Komentarji so izklopljeni za Arhiv prispevkov

Izpovedi posvojiteljev, posvojencev,…

TO JE NAŠA ZGODBA (Marjana in Tomaž Bric)

Pričevanje posvojiteljske družine

Bila sva naprošena, da napiševa nekaj besed o naju in najini posebni družini. Kakšno nalogo sva dobila, je zanimalo tudi najino Saro, staro tri leta, in Tijo, staro štiri leta in pol. Da bomo napisali zgodbo o tem, kako smo mi prišli skupaj, sva rekla. Pa je najstarejša Tija modro dodala, da sva se pač prva srečala midva. In tako našo zgodbo začenjamo prav s tem: s srečanjem Primorca in Prekmurke. (več)


wwwww

 

KAKO SEM SPREJELA NOVICO, DA DOBIVA OTROKA V POSVOJITEV

Nikoli si nisem mislila, da bom postala mama posvojenim otrokom. Vedno sem si predstavljala, da bova imela z Matjažem otroke ki jih bova rodila. Toda neplodnost je vse spremenila. Res sva se že prej pogovarjala, da če ne bova imela svojih otrok, jih bova pač posvojila, a ko sva se znašla na tej točki sva potrebovala kar nekaj časa da sva se zares odločila za posvojitev. Ne zato, ker bi odklanjala posvojitev, ampak zato, ker je bilo potrebno priznati neplodnost. Mislila sva, da sva primerna kandidata za posvojitev otroka. Katerega koli otroka. Mislila sva, da je dovolj najina ljubezen in strinjanje najinih družin. Šele v skupini in srečevanju z drugimi posvojitelji in posvojenimi otroci, sva začela spoznavati da temu ni tako. Spoznala sem, da je pomembno tudi širše okolje v katerem bo otrok živel in bo čutil sprejetost ali doživljal opazke na svoj račun in na račun posvojenosti.
Še se spominjam, kot bi bilo danes, ko sta prišli v Deteljico strokovni delavki iz centra in predstavili primer Mateja. Že takrat sem ga doživljala kot najinega morebitnega sina. Srkala sem in zapisovala vse informacije o njem. Zdelo se mi je prelepo, da bi bilo resnično. Premišljevala sem o njem in ga na tiho vzljubila čeprav ga še poznala nisem in nisem vedela ali bomo sploh kdaj skupaj. Premišljevala pa sem o tem, da zna biti otrok pri štirih letih že trmast, samosvoj. Da ima najbrž neke navade, ki morda niso enake najinim. Premišljevala sem, kako boleča bo zanj ločitev od družine v kateri je do sedaj bival in kako naj mu midva nudiva ljubezen in pozornost, da se bo počutil sprejetega. Kaj pa če naju bo odklanjal? Kaj če se ne bo mogel vživeti v novo okolje? Kaj če ga sosedje in znanci ne bodo sprejeli? Kaj če si sploh ne bomo všeč? … A ker ni bilo še nič odločenega se nisem preveč mučila s temi vprašanji. Z Matjažem sva se pogovarjala in sklenila, da greva na razgovor, potem pa bo kar bo. Poklicala sva še prijatelja, ki je duhovnik in ga prosila, naj mašuje, da bi se zadeva razpletla tako da bo prav za otroka in za vse ostale. Začutila sem namreč, da ne moremo samo ljudje dovolj dobro odločati o usodi nekega otroka, o usodi njegovega življenja. Ko je bilo maše konec, sem občutila silno lahkotnost in svobodo. Bila sem povsem mirna in prepričana sem bila, da bo vse dobro in prav. Na razgovor sva šla neobremenjena. Doma sva vsem povedala kaj se dogaja. Potem sva čakala odgovor strokovnih delavk. In čeprav nisva vedela kakšna bo njihova odločitev, sva Mateja v mislih vsak večer pokrižala in mu zaželela vse dobro.
Potem je prišel tisti »praznični dan«! Pričakovala sem klic celo dopoldne ko sem bila v službi. Bila sem mirna, ker sta se mi zdeli obe možnosti sprejemljivi. Čutila sem da se bo zgodilo tako kakor je prav. Kljub temu so se mi malce zatresle roke, ko je telefon zazvonil in me je klical Matjaž. Sama pri sebi sem si rekla: »To je to. Ali bo šlo naprej po starem, ali se nama je življenje korenito spremenilo.« Matjaž mi reče: »Klicali so iz centra.« »Ja in?« »Ja sedaj pa imava kar sva hotela.« »Kaj, a pride k nama?« »Ja. Matej pride k nama.« »Ja potem pa čestitam, ati!« »Jaz tudi tebi… mami!« In svet se je v trenutku spremenil! Matej naju je napravil za starša. Nikoli si nisem mislila, da lahko tako zelo vzljubiš posvojenega otroka še preden ga vidiš in spoznaš. Moje srce je bilo že do konca predano najinemu sinu. Kako lepo je bilo to izreči, čutiti! Svojim najbližjim sem poslala sporočilo : »Matej je namenjen nama!« , nato pa sem šla kupit rožo »novopečenemu« očetu. Doma me je tudi Matjaž pričakal z rožico in objela sva se. Nikoli več sama! Zdaj smo trije! Tudi če otroci gredo svojo pot in ostaneš fizično v dvoje, je srce za vedno pri otroku. Začela sva dobivati čestitke od najbližjih in vsi so se radostili z nama. V to srečo pa so se oglašala tudi vprašanja in dvomi prvega dne. Se bomo vzljubili? Si bomo všeč? Kaj pa če naju ne bo mogel sprejeti in naju bo odkrito odklanjal? …. Sedaj so ta vprašanja in dvomi postali zares resnični. Spomnila sem se Vikinih besed (še danes se jih velikokrat), ko je dejala: »Zapomnite si! Ko boste imeli otroka, ne boste nikoli več brez skrbi.« Te besede so se začele uresničevati že takoj, sem se nasmehnila sama sebi, a obenem sem čutila da bova zmogla. Naenkrat sem čutila, da premorem ves tisti pogum, za katerega sploh nisem vedela da ga imam. Čutila sem, da bi za Mateja premikala gore in šla na konec sveta če bi bilo potrebno. Zavedela sem se, da še ne vem vsega o sebi in se bom ob otroku na novo odkrivala in drugače zorela kot doslej.
In potem sem komaj čakala, da ga vidiva, da se srečamo. Strokovnim delavkam se ni mudilo, meni pa se je zdela pomembna vsaka zamujena minuta. Ne zaradi radovednosti da ga vidim, ampak zato, ker sem v srcu bila njegova mama in sem ga hotela objeti in mu povedati, kako ga imam rada. Zato, ker sem čutila da starši in otroci spadajo skupaj in da so trenutki dragoceni. Štiri leta nismo bili skupaj a tega se ne da spremeniti. Želela pa sem biti z njim ves čas, ki nam je po odločitvi, da smo družina, ostal.
Iz Ljubljane sva se odpeljala za socialnima delavkama na prvi obisk. Srce mi je razbijalo. Nisem vedela kaj lahko pričakujem. Vzela sva s seboj čokolado zanj in za ostale otroke v družini. Zagledala sem ga v naročju rejnice. Njegove temne oči so se sramežljivo zazrle vame in v hipu je bil ves moj. Tako zelo sem ga začutila, tako močno vzljubila! Čutila sem, da imava nekaj skupnega, čeprav se mi sanjalo ni kaj. Ob tem sem pomislila »Kaj pomeni za nekoga modre oči in svetle lase?« ker nama je bil tako predstavljen. Toda meni je bil všeč prav tak kot je bil! Matjaž mi je kasneje rekel: »Tale te je pa osvojil prej kot jaz.« In prav je imel. V eni sami sekundi me je osvojil in še danes je zame nekaj posebnega.
Ker je posvojitev pri nas malo, sem mislila, da se je za nas zgodba končala, kar se tiče posvojitev. V sebi sem čutila da še nismo vsi, a zdelo se mi je neverjetno, da bi se nam lahko zgodilo najlepše presenečenje še enkrat. Pa se je! Le dobro leto za Matejevo posvojitvijo me zopet v službo pokliče Matjaž in pove, da imajo dojenčka za posvojitev. Fantka. Da morava do večera sporočit Viktoriji če sva sploh za in da Mateju nič ne govoriva, ker ne ve kako se bo odločil otrokov center. Zelo sem se razveselila novice o otroku, obenem pa sem začela premlevati v sebi. Ali bova znala poskrbeti za otroka če bo kaj narobe? Kako bo Matej sprejel novega člana družine? Ali se je Matej že dovolj utrdil v najini družini da se bo počutil varnega tudi če pride dojenček? Bova zmogla midva to ponovno hitro prilagoditev? Bova sploh znala poskrbeti za dojenčka?… Med vožnjo domov me je prešinilo: »Ko vas pokliče ljubezen ji sledite!« Doma sem odprla Sveto pismo in našla odgovor. Vedela sem, da je to to in da če se bodo na otrokovem centru odločili za naju potem bova zmogla vse bitke. Ko je prišel domov Matjaž sva sedla skupaj in se pogovorila. Oba sva bila mnenja, da sprejmeva otroka. Matej je ravno v tistem obdobju najbolj navijal, da bi imeli dojenčka. Ko sem ga dala spat, sem si mislila: »Morda pa se ti uresniči velika želja. Morda se nam vsem uresniči.« Mislila sem na malo dete, ki je zvečer moralo zaspati samo, ne pa v objemu mamice. In želela sem ga objeti, mu dati občutek varnosti in topline. Z Matjažem sva se pogovarjala kako bi mu dala ime če ga dobimo. Sprva mi je bilo všeč ime Tobija in Matjaž se je strinjal Čez noč pa sem premišljevala, da je ime sicer lepo, ne zveni pa nič slovensko. »Kaj pa če bi bil Martin? Tudi to ime mi je lepo, pa še kmalu bo imel god.« sem zjutraj napisala Matjažu sporočilo. Tudi Martin mu je bil všeč. In sva čakala. Malce nestrpna sem že postala (tudi šefica v službi me je spraševala, ker je pisala urnik za nov mesec, jaz pa sem že vsem povedala da morda dobimo dojenčka). Pa nič! Razmišljala sem, da bi naju obvestili vsaj toliko, da bi vedela da otroka ne bo, če so se že odločili za drug par. Potem pa smo ravno prišli vsi domov in se srečali na pragu (midva iz službe, Matej iz vrtca), ko mi Matjaž pove, da so ga po telefonu obvestili, naj bomo drug dan ob enajstih na otrokovem CSD-ju. »Kaj? A to pomeni da ga bomo mi dobili? » »Ja verjetno.« »A jutri ga že gremo iskat ali kako?« »Ne vem bom še poklical. Matjaž je še enkrat poklical Viko in ta mu je rekla naj pripravimo oblačila, ker bomo fantka pripeljali domov. Srečna sva se objela in šla v dnevno sobo, vzela v naročje Mateja in mu povedala, da bo naslednji dan dobil bratca Martina. Ne morem pozabiti njegovega presrečnega obraza. Nasmeh se mu je razlezel čez ves obraz in oči so mu žarele ! Ne spominjam se kaj je spraševal, bil pa je neizmerno vesel! Tekel je k mami in atu in jima povedal. Povedal je vsakemu ki ga je srečal! Ljudje so ga nejeverno gledali in pogledovali k nama, češ kaj se dogaja. Ali se fant izmišlja ali govori resnico. In ko sva pokimala in razložila da je res so se vsi veselili z nami. Poklicala sva vse prijatelje in domače, ki niso mogli verjeti da je res kar pripovedujeva. Matjaž je šel najprej k sosedovim, po lupinico, da bi otroka lahko pripeljali po predpisih domov. Sestra je prišla z vrečami otroških oblačil, ki jih je počasi pripravljala za svojega prihajajočega otroka. Brat je z ženo pripeljal zibelko, ki je čakala na novorojeno dete (kdo bi si mislil da naše dete?). Hiša je bila takoj polna domačih. Matjaž je šel v trgovino nakupit najnujnejše za dojenčka, jaz pa nisem vedela ali naj perem, likam, ali naj se še eno popoldne v miru igram z Matejem, ki je izgubljal status edinca. Rekel je, da gre z nama iskat bratca in da ni važno če bo vožnja dolga. On gre zraven in pika! Zvečer smo imeli vse najnujnejše stvari, z Matjažem pa sva še dolgo v noč likala in zlagala majhna oblačilca. In ob tem nama je igralo srce, tako da sva v tej naglici pozabila na dvome, skrbi in vprašanja.
Naslednji dan smo se zgodaj odpravili od doma z vso kramo. Jaz sem sedela zadaj pri Mateju in mu krajšala čas z branjem in igrami. Na centru smo se srečali s socialnimi delavkami, ki so nam pojasnile položaj Martinove biološke družine. Presenetila me je odkritost in sproščenost ko nam je o tem pripovedovala. Stisnilo me je pri srcu in pomislila sem, da se nam niti sanja ne, v kakšnih razmerah živijo nekateri ljudje tudi pri nas, v Sloveniji. Odpeljali smo se proti bolnišnici in srce mi je trepetalo. Matej je komaj čakal da vidi svojega bratca. Prvega dojenčka ki ga je zagledal, je mislil da je naš. Ko so nam pokazali našega Martina, je spal. Matej je takoj stopil k njemu, ga odgrnil in ves čas ponavljal: »Kako je lep!« Medicinska sestra ga je vzela iz posteljice, še preden sem si ga ogledala in ga začela oblačiti v oblačilca ki smo jih prinesli s seboj (in zbala sem se da so premajhna, saj je bil fant tako velik. Sploh glavica je bila velika za tisto majhno kapo). Mislila, sem, da nam bo kaj pokazala previjanje, kopanje… pa nič. Oblekla ga je, vmes govorila o širokem povijanju in vzdignjenem vzglavju zaradi polivanja, potem mi ga je položila v naročje. Martin se je drl na vse pretege, Matej ga je srečen gledal in ponavljal kako je lep, socialna delavka je vlekla iz torbe papirje, da naj podpiševa da smo ga prevzeli, jaz pa sem na njegovo glavico dala lahen poljub. Vedela sem, da je sedaj naš in da bomo storili vse, da ga zaščitimo pred vsem hudim. Medicinska sestra nam je še pripravila hrano za med potjo (na to sem čisto pozabila! Dojenčki jejo na dve, tri ure, mi pa smo imeli toliko vožnje do doma), Matej je želel našega dojenčka popestovati. Previdno sem mu ga položila v naročje in se srečala s pogledom socialne delavke ki mi je z nasmehom prikimala. Matjaž ju je slikal kar s telefonom (tudi fotoaparat smo pozabili v avtu), nato nas je socialna delavka slikala skupaj. Čutila sem hvaležnost do medicinskih sester, ki so skrbele za našega Martina medtem, ko nismo mogli biti skupaj. Povedale so nam, da so ga poimenovale Marko. Ena od njih je ganjeno dejala: »No pa si dobil družino.« Šele ko smo sedli v avto, sem ga začela ogledovati in sedaj se je tudi meni zazdel tako lep. Božala sem ga in se pogovarjala z njim, ga opazovala. Toliko nežnosti sem občutila! Kmalu je zaspal, mi trije pa smo bili presrečni ko smo ga peljali domov. Vprašanja in strahovi so se pojavili v naslednjih dneh a so vsi izpuhteli ob pogledu na naše malo dete.

Naše življenje se je umirilo in ustalilo in znova se je pojavila želja po otroku pri vseh štirih. Matej si želi še enega brata, da bi igrali nogomet (no tudi sestrica bi bila v redu), Martin bi imel kar dve sestrici. Midva se nasmihava njunim željam in veva, da če nam je namenjen še kakšen otrok, potem se bomo srečali, če pa ne, ga pač ne bo. Na tiho upava a ne veva če niso najine želje prevelike, kljub temu da jaz še vedno čutim, da še nismo vsi. In tako se je pred kratkim pojavila na mailu ponudba za posvojitev dojenčice, ki pa ima Turnerjev sindrom. Nisem vedela kaj naj s to novico počnem. Po eni strani me je navdalo upanje da bomo imeli še kakšnega otroka, po drugi sem razmišljala kaj bolezen deklice pomeni zanjo, za nas. Spraševala sem se, kaj pomeni bolan otrok v družini. Z Matjažem sva v vlogi za posvojitev napisala da sprejmeva otroka ne glede na zdravstveno stanje. Sedaj sva lahko o tem konkretno premišljevala. Motila me je le neka tišina v meni. Pri Mateju in Martinu sem takoj začutila neko poklicanost v starševstvo, nek nerazumljiv stik z otrokom, povezanost. Sedaj pa je bila le tišina v meni. Tudi v Svetem pismu nisem našla besed odgovora. Pogovarjala sva se z Matjažem in ugotovila, da naju je sicer strah pred neznanim in pred boleznijo, da pa bi deklico vendarle lahko imela rada. Če ji je življenje vzelo jajčnike, ji je gotovo namenilo nekaj drugega. Kdo bi jo mogel bolj razumeti, kot nekdo, ki nima lastnih otrok? Jaz imam oba jajčnika pa nisem rodila otroka. In bolan otrok še bolj potrebuje ljubeče okolje. Bi ji znala dati podporo, da bi se cenila kot ženska, kot človek, ki je edinstven in dragocen? Kako bi jo sprejela njena brata? Kaj ne bi bila to najboljša šola solidarnosti in sprejemanja drugačnih? Kako bi jo sprejeli v okolju v katerem živimo? Sva midva dovolj zrela za tako zahtevno starševstvo? Pa sva se na tiho že odločila da bi jo sprejela. A meni ni dalo miru, ker je bila v meni samo tišina! Mnogo sem razmišljala in na koncu spoznala, da bi bilo do pubertete najbrž dokaj dobro. V puberteti pa bi najbrž dekle doživelo veliko stisko. Bila bi edina deklica v kraju ki je posvojena (vsaj zaenkrat) in potem bi še med vrstnicami izstopala ker bi v razvoju zaostajala za dve, tri leta. Morda v kakem večjem mestu to ne bi bilo tako opazno (ko se ljudje včasih niti ne poznajo med seboj in nikogar ne zanima koliko je deklica stara), v našem kraju pa ne ostaneš neopažen, ker se med seboj poznamo, ker je kraj majhen. Morda bi bilo to preveliko breme zanjo. Morda bi se počutila še bolj prikrajšano. Ugotovila sem, da za posvojitev otroka res ni dovolj samo ljubezen. Morda nam ta deklica res ni bila namenjena in želim si, da se je našel zanjo topel dom. Me je pa razmišljanje ob njej obogatilo in prineslo nova spoznanja. Kljub dvema posvojitvama se še vedno učim in še danes ne morem reči, da sva zares pripravljena posvojiti katerega koli otroka.

Tadeja


 

“Še danes jo vidim pri rejnici, kamor smo jo šli iskat. Vso solzno in smrkavo smo odnesli v avto, kjer se je počasi umirila in zaspala. Ali bo ta deklica lahko moj otrok, ali ni med nama nepremostljiv prepad… Bila sem razdvojena. Obdajala me je tesnoba ob misli, da se je tej deklici podrl ves dosedanji svet, vse zaupanje… ali sploh obstaja karkoli na svetu, kar bi ji lahko priklicalo nasmeh na lica.
Ob prihodu v naš dom se je nezaupljivo ozirala in hodila po prostorih. Njene oči so bile prazne, Izžarevale so otopelost spričo popolne nemoči, ker je prišla v tuj svet in še ni mogla vedeti, kdo jo bo zaščitil in kdo izdal. Ko sem jo položila v posteljo, je zajokala. Zdelo se mi je, da ta otrok v tem trenutku res ne more storiti nič drugega kot to, da joka… Tudi meni je šlo na jok. Slišala sem jok obupanega in neskončno izgubljenega otroka. Nisem mogla storiti nič drugega kot to, da sem bila ob njej, jo držala za roke in ji nežno prepevala, da bi ji na ta način vlila zaupanje in varnost.”

Eva Tomšič Porenta

 

Objavljeno v Društvo Deteljica | Komentarji so izklopljeni za Izpovedi posvojiteljev, posvojencev,…

Zgodovina

Društvo Deteljica je bilo ustanovljeno leta 1994. Začetki programa priprave na nadomestno starševsvto segajo v leto 1992. Leto 2007 je bilo še posebej obeleženo s slavnostnim koncertom ob 15 letnici programa. Prav tako slovesno pa smo obeležili 20 letnico programa s slavnostnim koncertom.

Tukaj je navedenih le nekaj pomembnih mejnikov. Več pa si lahko preberete v arhivu.

Objavljeno v O društvu | Komentarji so izklopljeni za Zgodovina

Lokacija in podatki

Naš naslov:

Grablovičeva 28

SI-1000 Ljubljana

 


drustvo.deteljica@gmail.com

 

 

TRR: 02085-0035473653

DŠ: 76474259

Matična št.: 5916356

 

 

Objavljeno v O društvu | Komentarji so izklopljeni za Lokacija in podatki

Organi društva

Izvršilni odbor (7 –  9 članov):
  • predsednik – Alojzij  Pavlinič
  • podpredsednik – Damijan Dolinar
  • tajnik – Gordan Sladič
  • blagajnik – Eva Tomšič Porenta
  • člani:  Klemen Kindlhofer, Matjaž Gnezda, Marija Podbevšek, Aleš Rudolf, Karmen Marinčič

Nadzorni odbor  (3 člani): Bernarda Podlipnik, Eliška Kersnič  Žmavc in Nika Perpar

Častno razsodišče (3 člani): Borut Novšak,  Matjaž Habe in Jože Stritar

Objavljeno v O društvu | Komentarji so izklopljeni za Organi društva

Pravila društva

Pravila Društva posvojiteljskih družin »Deteljica« je sprejel občni zbor društva 04. decembra 2000.

Nekaj izsekov iz statuta:

Društvo posvojiteljskih družin »Deteljica« (v nadaljevanju društvo) je prostovoljno, neprofitno, nepolitično in nevladno združenje, zasnovano na ustavnem načelu, da se državljani lahko za uveljavljanje svojih interesov prostovoljno združujejo.

Društvo zastopa svoje interese pri sprejemanju strokovnih usmeritev, daje pobude in predloge za reševanje aktualne problematike na področju posvojevanja in socialnega varstva otrok.

Društvo je prostovoljno združenje državljanov kot so, posvojitelji in posvojenci, rejniki in rejenci ter ostalih državljanov, ki za delo v društvu izkažejo interes. V društvo se lahko včlanijo tudi vsi državljani, ki želijo strokovno, znanstveno ali kako drugače pomagati društvu.

Član društva lahko postane vsakdo, ki sprejema pravila in program društva, če prostovoljno poda pristopno izjavo oziroma z vključitvijo v program Preventivne pomoči otrokom.

Več o pravilih drušva si lahko preberete v statutu.

Objavljeno v O društvu | Komentarji so izklopljeni za Pravila društva

Cilji društva

  • izvaja program Preventivne pomoči otrokom v sodelovanju z vsemi centri za socialno delo v Republiki Sloveniji z namenom, da pripravi pare na nadomestno starševstvo,
  • sodeluje z vsemi centri za socialno delo, da lahko delavci teh centrov spoznavajo bodoče nadomestne starše ter se tako lahko rešuje stiske otrok,
  • sodeluje z vsemi vladnimi in nevladnimi organizacijami, ki se ukvarjajo s pomočjo družini in otrokom,
  • sodeluje s podobnimi tujimi združenji,
  • daje predloge in spodbude za reševanje problemov, s katerimi se člani srečujejo,
  • si prizadeva za izboljšanje družinskega življenja,
  • organizira razna srečanja in skupinske izlete, pohode, organizira izobraževanje članov in drugih strokovnih delavcev,
  • obvešča javnost o vlogi, pomenu in specifičnosti posvojiteljske družine in ostalega nadomestnega starševstva,
  • izdaja publikacije s področja svojega dela v skladu z veljavnimi predpisi,
  • organizacija javnih prireditev.
Objavljeno v O društvu | Komentarji so izklopljeni za Cilji društva

Poslanstvo

Preventivna pomoč otroku

Otroci, ki gredo v posvojitev ali rejništvo, so praviloma pretrpeli že veliko hudega. Mnogi med njimi so bili zlorabljeni, trpinčeni in zanemarjeni. Dobra priprava nadomestnih staršev, posvojiteljev ter rejnikov in podpora pri vzpostavitvi zdravih medsebojnih odnosov s tujim otrokom ter pomoč pri vzgoji in vživljanju v novo okolje je največ, kar lahko storimo za take otroke. Lahko pa tudi rečemo, da najmanj, kar smo dolžni storiti zanje.

Pomoč partnerjem

Partnerji, ki ne morejo imeti lastnih otrok so zaradi tega pogosto v krizi “neplodnosti”, ujeti v začaran krog obupa in upanja na zanositev, ki obvladuje njuno življenje in njune odnose. Psihosocialna pomoč takim partnerjem privede do sprejemanja neplodnosti in posledično do sprostitve in umiritve njunih odnosov. Na Deteljici imamo s tem dobre izkušnje, saj mnogi pari potem tudi zanosijo.
Partnerji, ki se vključijo v Program preventivne pomoči otroku dobe mnoge informacije o možnostih posvojitev in rejništva, ter se intenzivno pripravljajo na starševstvo tujemu otroku. Ravno tako pomembna pa je tudi priprava na možno življenje brez otroka.

Podpora strokonvim službam

Strokovnim delavkam in delavcem centrov za socialno delo po Sloveniji nudimo sodelovanje pri izboru in iskanju čimbolj ustreznih nadomestnih staršev ali družin v primerih posvojitve in rejništva otrok vseh starosti in z različnimi motnjami v razvoju.

Osveščanje javnosti

….

Objavljeno v O društvu | Komentarji so izklopljeni za Poslanstvo

Kako se vključiti v program?

Vključitev v program
Pošljita vlogo za vključitev – s podobno vsebino kot na center za socialno delo (predstavita razloge za posvojitev) in priložita svoja življenjepisa, kar bo tudi sestavni del dokumentacije za posvojitev, ki jo boste zbirali preko centra.
Potem bosta z naše strani povabljena na razgovor in po tem razgovoru povabljena na prvo srečanje skupine, ki deluje v okviru programa priprave na posvojitev. Če bosta postala člana programa, to je vajina prostovoljna odločitev, potem bosta postala tudi člana društva Deteljice. Lahko pa se včlanita v društvo tudi brez vključitve v program priprave z izjavo, da želita postati člana društva.

Srečanja skupine potekajo praviloma 1. in 3. ponedeljek v mesecu (program za tekoče leto) in trajajo tri ure od 17:30 do 20:30 na Grablovičevi 28 v Ljubljani. Mesečna participacija na par je 80 EUR.

Vlogo z življenjepisoma pošljite na e-mail viktorija.bevc@gov.si, če pa potrebujete še kakšno informacijo pa lahko pokličete na telefon 031 370 335 (Viktorija Bevc).

Objavljeno v Program priprave na nadomestno starševstvo | Komentarji so izklopljeni za Kako se vključiti v program?